TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Vsak od roditeljev si mora prizadevati za izvedbo stikov, zato mora vsak od staršev ne samo opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, temveč je zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Izvajanje sodne odločbe o stikih mora biti zato, ko ni komunikacije med staršema, strogo in dosledno ter ne sme puščati praznin, pri katerih bi lahko prihajalo do odmika obveznosti, določene v izvršilnem naslovu. Namen odločbe o stikih, ki predstavlja tako pravico otroka kot pravico starša, je zato v spoštovanju določenih stikov. Do takrat, dokler izvršilni naslov ni spremenjen, razveljavljen ali izrečen za ničnega, velja in je izvršilno sodišče pri njegovem izvrševanju nanj vezano.

Dolžnici najprej pritožbeno sodišče odgovarja, da se pri izvrševanju odločbe o stikih ne more in ne sme ponovno ugotavljati, ali so v izvršilnem naslovu določeni stiki v korist otrok, saj bi se s tem poseglo v sam izvršilni naslov. Dolžnost starša, pri katerem sta otroka je, da otroka pripravi na uspešno izvajanje stikov in je tako zavezan k aktivnemu ravnanju. Tudi v primeru, če bi se otroka upirala stikom z drugim roditeljem, s katerim ne živita, se to v izvršilnem postopku ne more upoštevati na način, kot si ga predstavlja dolžnica. Pri izvrševanju odločbe o stikih tako ni mogoče slediti vsakokratnim željam otrok, saj je končni cilj določitve stikov zdrav in vsestranski razvoj otrokove osebnosti in ta cilj gotovo pretehta nad morebitnim trenutnim zadovoljstvom otrok z izvajanjem stikov v zmanjšanem ali drugačnem obsegu oziroma ob upoštevanju njunih želja. Za izvršilno sodišče je zato bistvena ugotovitev, ali se izvršilni naslov izvršuje tako, kot se glasi oziroma ali je dolžnica s trditvami in dokazi v ugovoru zoper sklep o izvršbi (in ne v kasnejših vlogah) zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o tem, da je storila vse, da otroka pripravi na stik, pa ga otroka zavračata. Že Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi poudarilo, da tisti od staršev, ki izvršuje stike, mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otroka. Tisti od staršev, pri katerem pa otrok živi in je v njegovem varstvu in vzgoji, pa mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Zato si mora prizadevati za ustrezen odnos otrok do stikov z drugim od staršev.