TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka niti ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in prave okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka.

Iz podatkov v upravnih spisih, kot tudi iz tožnikovega zaslišanja je razvidno, da je bila njegova ciljna država Italija, kjer naj bi ga čakal prijatelj in tako prosilcu ni mogoče verjeti, da je imel namen zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. Za Slovenijo še sploh ni slišal, zato je dejansko možno logično sklepati, da je bil tožnikov trden namen, da potuje v Italijo in da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zgolj zaradi tega, da bi se izognil postopku odstranitve iz države.

Tožnik ni izkazal, da mu grozi težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik ni pojasnil v kakšnem pomenu besede se počuti slabo, kakšno škodo mu omejitev na območje azilnega doma povzroča in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva.