TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dediči sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

ZD ločitev zapuščine od premoženja dedičev ureja v 143. členu, ki ne določa obligatorne izvedbe naroka in popisa ter cenitve dolžnikovega premoženja. Če obseg premoženja ni sporen ter je predhodno razviden iz smrtovnice, stranke postopka pa popisa in cenitve ne predlagajo, tega postopka sodišče ni dolžno izvesti.

Namen instituta ločitve zapuščine od premoženja dediča je v preprečitvi zlitja premoženjskih mas in zavarovanju pravic upnikov, ne pa v preprečitvi nekritičnega posega v zapuščino v prevelikem obsegu, kot zatrjujejo pritožniki. Edini zakonski pogoj za uveljavitev tega instituta po trenutno veljavni ureditvi je, da upnik zahtevo poda v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja, kar je A. A. pravočasno izpolnil, medtem ko drugi upniki ločitve zapuščine niso zahtevali. Za odločitev o zahtevi upnika zato ni pravno odločilno, da obstojijo še terjatve drugih upnikov, saj se bodo ti lahko iz stvari in pravic zapuščine poplačali šele, ko bo poplačan izločitveni upnik. To velja tako za terjatve zapustnika kot za terjatve do zapuščine, nastale zaradi njenega vzdrževanja. Za obe vrsti terjatev so odgovorni dediči do višine podedovanega premoženja, kar na utemeljenost zahteve za ločitev zapuščine od premoženja dedičev ne vpliva.

Z ločitvijo nastane položaj, kot da separirana zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak je še vedno zapustnikova ter se uporablja za poplačilo ločitvenega upnika, zapuščinski postopek pa se izpelje le glede tistega dela zapuščine, ki ostane po poplačilu upnikov in le to predstavlja podedovano premoženje.