TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je v 15 dneh dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 1.301,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči z iztekom izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Toženec je v predlogu za podaljšanje roka obvestil sodišče, da zdravniškega potrdila ni uspel pridobiti zaradi zdravniške stavke, kar je zunaj njegove sfere. Enak očitek uveljavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni postopalo pravilno, ker bi moralo glede na opisane okoliščine, na katere toženec ni mogel vplivati, na novem naroku toženca zaslišati. Pritožbeno sodišče temu očitku ne sledi. Toženec namreč niti ni pojasnil, ali si je sploh prizadeval pridobiti zdravniško potrdilo pri osebnem zdravniku, ki bi mu bilo zavrnjeno, kar bi lahko bil razlog izven njegove sfere, da ni mogel pridobiti zdravniškega potrdila. Sodišču zato, ker toženec ni dokazal opravičene odsotnosti z naroka, kjer bi moral biti zaslišan, ni bilo treba razpisati novega naroka za glavno obravnavo.

Sodišče prve stopnje je, ko se je sklicevalo na 455. člena OZ, le poudarilo, da če se v prodajni pogodbi stranki ne dogovorita drugače, velja, da je obveznost plačila kupnine zapadla že ob izročitvi blaga (sočasna izročitev stvari in plačilo kupnine oziroma odložitev izročitve stvari do plačila kupnine). Ker je sama tožnica trdila, da je toženec v februarju 2022, ko je odplačal do takrat zapadli dolg, prosil za 30 dnevni rok plačila, tožnica pa se je s tem strinjala, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialno pravni zaključek, da je bil med strankama dogovorjen 30-dnevni rok plačila. Dogovora med strankama o valuti plačila, in da terjatve sploh še niso zapadle v plačilo, toženec ni uspel dokazati.