TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi glede plačila 99.088,74 EUR – prej 23,745.625,80 (13,497.014,80 + 10,248.611,00) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23,745.625,80 SIT od 17. 1. 1998 do 1. 1. 2002 v evrski protivrednosti po menjalnem tečaju z dne 1. 1. 2007 in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija tožene stranke se v preostalem delu (glede plačila 108.389,98 EUR – prej 25,974.575,37 (18,257.203,35 + 7,717.372,02) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25,974.575,37 SIT od 17. 1. 1998 do 1. 1. 2002 v evrski protivrednosti po menjalnem tečaju z dne 1. 1. 2007) zavrne.

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Odločitev o stroških revizije tožene stranke in revizijskega odgovora tožeče stranke se pridrži za novo končno odločbo.

Tožeča stranka sama krije stroške svoje revizije.

Koordinatorka in obe izvajalki so sicer s PIDAB skupaj prevzeli vse obveze v celoti dogovorjene s Pogodbo, vendar pa iz načina izvajanja PIDAB v praksi, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile vse začasne situacije tožeče stranke naslovljene na toženo stranko in da jih je potrdila tožena stranka, izhaja, da je imela tožena stranka v razmerju do tožeče stranke položaj naročnice. Zato je mogoče pritrditi zaključku sodišča druge stopnje, da so bile naloge koordiniranja dodatno dogovorjena samostojna [posebna] obveznost tožene stranke, za katero si je izgovorila dodatno samostojno plačilo.

Ker je imela tožena stranka v razmerju do tožeče stranke položaj naročnice, ni pravno upoštevno sklicevanje tožene stranke na to, da je vsa plačila, ki jih je prejela na račun del, ki jih je izvedla tožeča stranka, prenakazala le-tej, oziroma na to, da naj bi pri plačevanju šlo le za posredovanje plačil. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj je namreč mogoče sklepati, da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka izstavljene situacije plačala tožeči stranki, ko bo prejela plačilo od svoje naročnice oziroma glavne izvajalke, kar pa ni vplivalo na položaj tožene stranke kot naročnice in plačnice v razmerju do tožeče stranke.

Iz sporne obračunske situacije izhaja, da dejansko predstavlja obračun zadnje faze opravljenega dela, torej končno situacijo, ki se sestavi, ko so gradbena dela končana in izročena ne pa dokončnega obračuna, ki se opravi po sprejemu in izročitvi izvedenih del, da se razrešijo razmerja med pogodbeniki ter določi izvršitev njihovih medsebojnih pogodbenih pravic in obveznosti.

Overitev situacije po naročniku ni pogoj za plačilo na njeni podlagi. Poleg tega je investitor dolžan izvajalcu del plačati dogovorjeno ceno, ne glede na to, da med njima ni bila izvršena primopredaja, če uporablja zgrajeni gradbeni objekt.