TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Ne glede na to, da ZKP v 530. členu kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma svoboščin s strani države prosilke izrecno ne navaja kot razlog za zavrnitev izročitve, pa slednje izhaja iz številnih mednarodnih dokumentov. Ravno tako mora država presoditi, ali obstajajo verjetne okoliščine, da bi bil imenovani z izročitvijo v državo sprejemnico izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Pri tem je tožena stranka pravilno ocenila, da mora obstajati konkretno tveganje, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, pri čemer breme dokazovanja verjetnosti nevarnosti ter dejanske kršitve človekovih pravic leži na strani imenovanega. Konkretna nevarnost, da bi bil tožnik že s samo izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj dejansko podvržen nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju pa v tem primeru ni izkazana, saj zgolj navajanje okoliščin, da v proseči državi obstajajo slabe razmere v zaporih, ne zadostuje, pač pa morajo obstajati verjetni dokazi, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bo ravno oseba, ki se izroča, izpostavljena dejanski nevarnosti mučenja, nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja.

Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da v odločbi ni navedeno, katero je tisto kaznivo dejanje, zaradi katerega tožena stranka dovoljuje izročitev. Navedena je zakonska oznaka, izrek pa se sklicuje na to, da je kaznivo dejanje navedeno v prošnji za izročitev. Po mnenju sodišča zadostuje, da je v prošnji opisan historični dogodek, na katerega se nanaša prošnja za izročitev. Zaradi tega po mnenju sodišča ni bojazni, da se ob izročitvi ne bi vedelo, za katero kaznivo dejanje je proseča država prosila za izročitev.