TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih D. N. in K. K. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprostita plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, nagradi in potrebni izdatki njunih zagovornikov pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Glede na dejstvo, da je obdolženec zaposlen in prejema dohodek v višini, kot jo je navedel sodišču in je razviden iz njegovih osebnih podatkov v prvostopenjski sodbi, ni imelo podlage za odločitev, da se ti stroški izplačajo iz proračuna, pri čemer pritožba s splošno navedbo, da je iz sodišču javno dostopne evidence nedvomno mogoče preveriti, da obdolženec prejema le skromne dohodke, ne da bi pri tem navedla njihovo višino in to potrdila z ustrezno listino ter tako izkazala, da so se sodišču znani podatki o zaposlitvi in plači obdolženca spremenili, ne more uspeti s svojo trditvijo, da je sodišče prve stopnje glede odločbe o stroških kazenskega postopka dejansko stanje zmotno ugotovilo in da so podani razlogi, da se obdolženca plačila stroškov oprosti.

Opis, da sta bila obdolženca navedenega dne kot sostorilca z zavestnim sodelovanjem pri storitvi zalotena pri tatvini, pa sta zato, da bi ukradene stvari obdržala, uporabila proti drugemu silo, ko sta v trgovini H. na V. 7 s prodajne police vzela stvari, ki so v nadaljevanju navedene, prav tako pa njihova vrednost, last družbe H. d.o.o., ustrezno konkretizira zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, ki je podana, kadar kdo vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, v nadaljevanju pa je ustrezno konkretizirana še sila, ki sta jo proti drugemu uporabila zato, da bi ukradene stvari obdržala, in ki njuno ravnanje opredeljuje kot kaznivo dejanje roparske tatvine. Navedba, da sta naštete stvari v trgovini vzela s prodajne police, nato pa z ukradenimi stvarmi odšla mimo blagajne, ne da bi pijačo plačala, ustrezno opiše izvršitev tatvine, pritožba pa v opisu kaznivega dejanja neutemeljeno pogreša opis, kateri od njiju je imel nahrbtnik in kateri je vanj prodajne predmete zlagal, saj sta storilca kaznivega dejanja tatvine v takšnem primeru oba in nobeden od njiju ni pomagač drugemu pri izvršitvi kaznivega dejanja. Nadaljnji opis, da ju je pri izhodu iz trgovine zalotil varnostnik M. O., ki je K. prijel za nahrbtnik ter ga zvlekel stran od izhoda trgovine, K. pa se mu je upiral, nato pa je do njiju pristopil N., ki je O. z roko odrival od K., K. pa je O. vlekel za oblačila in ga potiskal, nato pa je O. K. vzel nahrbtnik in ga odložil v nakupovalno košaro, N. in K. pa sta ponovno odrivala O., da bi mu odvzela nahrbtnik in obdržala ukradene stvari, pa ustrezno konkretizira uporabo sile obeh obdolžencev, ki sta jo za to, da bi ukradeno stvar obdržala, uporabila proti varnostniku.

Kamere, postavljene zaradi zagotavljanja varovanja premoženja in ugotavljanja ter preprečevanja tatvin, so v trgovini upravičeno nameščene, trditev, da snemanje prostorov trgovine zaradi tega namena predstavlja kršitev zasebnosti kupcev, ki vanjo prostovoljno vstopajo, pa je zmotna.