Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in...

1930. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2019-2023 (ReNPPZK19-23)

Na podlagi 135. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 66/09 - uradno prečiščeno besedilo, 22/10, 26/11 - odl. US, 58/11 - ZDT-1, 40/12 - ZUJF, 96/12 - ZPIZ-2, 15/13 - ZNPPol in 15/13 - ZODPol) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. št. 92/07 - uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17) je Državni zbor na seji 20. junija 2019 sprejel

R E S O L U C I J O
o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2019–2023 (ReNPPZK19–23)

UVOD

Republika Slovenija in Evropska unija (v nadaljnjem besedilu: EU) že ves čas namenjata veliko pozornost varnosti. Številni varnostno težavni in pomembni dogodki v bližnji preteklosti, še posebno tisti, ki jih spremljamo v današnjem času, vplivajo na to, da se vse države EU z varnostjo intenzivno ukvarjajo in tudi ustrezno ukrepajo.

Postopno oblikovanje prostora, v katerem vladajo svoboda, varnost in pravičnost, je bil eden izmed ciljev, ki si jih je zastavila EU v Amsterdamski pogodbi. Na tesnejše sodelovanje držav na področjih, ki so povezana z državljanskimi pravicami, nacionalno suverenostjo in nacionalnim interesom, oziroma na postopno integracijo teh področij so vplivale tudi razmere v širši mednarodni skupnosti, in sicer s pojavom mednarodnega terorizma in spreminjajočo se obliko organiziranega kriminala, ki je postal globalen in transnacionalen. Že v letu 1999 so bile tako določene ključne prednostne naloge pravosodja in notranjih zadev za obdobje 1999-2004. V tako imenovanem Programu iz Tampereja so bile oblikovane osnove za skupni evropski azilni sistem, enotno politiko priseljevanja, harmoniziran nadzor na mejah ter tesnejše policijsko in pravosodno sodelovanje, ki temelji na medsebojnem zaupanju in priznavanju. Obdobje izvajanja programa so zaznamovali teroristični napad v New Yorku in Madridu, povečanje pritiska nezakonitih priseljencev na zunanje meje EU in vse večja grožnja (čezmejnega) organiziranega kriminala.

Odgovor na te izzive je dal nov večletni program za obdobje 2004-2009, poimenovan Haaški program - krepitev svobode, varnosti in pravice v EU, ki je vsebinsko nadgradil politike in ukrepe, vzpostavljene s predhodnim programom. V tem obdobju je v EU pristopilo 12 novih držav, močno pa so se povečali migracijski pritiski, brezposelnost in tudi gospodarska negotovost.

Haaški program in Program iz Tampereja sta vzpostavila visoko stopnjo varnosti državljanov v članicah EU in širši regiji, ob tem pa sta pripisala velik pomen tudi spoštovanju temeljnih človekovih pravic.

Leta 2009 je bil sprejet že tretji večletni program, imenovan Stockholmski program, ki je opredelil prednostne naloge in določil cilje za obdobje 2010-2015.

Program je pozival države članice, agencije, organe in institucije EU, naj pripravijo usklajene dejavnosti za zagotavljanje varnosti evropskih državljanov s tem, da se uspešno zatirajo oblike organizirane kriminalitete, terorizem, trgovina s prepovedanimi drogami, korupcija, trgovina z ljudmi, tihotapljenje ljudi, spolno izkoriščanje otrok, nelegalna preprodaja orožja, računalniška in čezmejna kriminaliteta ter druge grožnje za varnost državljanov, ki so nadnacionalne. Zlasti države članice je pozival, naj krepijo in izboljšajo preventivne ukrepe za zatiranje kriminalitete in večdisciplinarno sodelovanje.

Ta program v skladu s prednostnimi nalogami navaja številne konkretne naloge, med drugim razvoj strategije notranje varnosti za EU, nadgradnjo sredstev, potrebnih za zaščito državljanov, vzpostavitev arhitekture informacijskih sistemov, boj proti različnim oblikam kriminala in terorizma ter proti korupciji, razvoj prožne politike priseljevanja, povečanje solidarnosti med državami članicami za sprejem beguncev in prosilcev za azil, okrepitev raziskav glede varnosti ter okrepitev sodelovanja EU in držav članic s tretjimi državami glede pravosodja, notranjih zadev in zaščite ter reševanja.

Navedeni programi oziroma smernice in prioritete so bili upoštevani tudi pri opredelitvi strateških programov v resoluciji o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobji 2007-2011 in 2012-2016.

Statistični podatki policije (Glej opombo 1) o gibanju in stanju kriminalitete v Sloveniji v obdobju od leta 2013 do 2017 kažejo, da je bilo v tem času storjenih 369.743 kaznivih dejanj, v povprečju torej 74.000 kaznivih dejanj na leto. Največ obravnavanih kaznivih dejanj je bilo leta 2013 (93.833), najmanj pa leta 2017 (58.052). Zaznano je izrazito zmanjšanje števila obravnavanih kaznivih dejanj v letu 2015, kar je posledica množičnega angažiranja policistov (Glej opombo 2) in kriminalistov pri reševanju migrantske krize, v naslednjih dveh letih pa se je trend zmanjševanja nadaljeval. Preiskanost kaznivih dejanj se je gibala od 47 do 52 odstotkov, pri čemer sta se delež preiskanih kaznivih dejanj in delež kaznivih dejanj, ki jih je policija odkrila z lastno dejavnostjo do leta 2015 povečevala, potem pa, kljub zmanjšanju obsega obravnavane kriminalitete, ponovno upadla.

Policija deli kriminaliteto na splošno in gospodarsko. Organizirano kriminaliteto sestavljajo kazniva dejanja splošne in gospodarske kriminalitete, ki so po ugotovitvah policistov posledica organiziranega kriminalnega delovanja. Mladoletniška kriminaliteta obsega predvsem kazniva dejanja splošne kriminalitete, za katera so ovadene osebe, stare od 14 do 17 let. Posebej se prikazuje t. i. posebne oblike kriminalitete, ki so statistično sicer zajete pri splošni ali gospodarski kriminaliteti.

Tabela 1: Vrsta kriminalitete v obdobju 2013-2017 (MNZ, Policija, 2017)

Kriminaliteta	Število kaznivih dejanj
Kriminaliteta	2013	2014	2015	2016	2017
Celotna	93.833	87.474	68.810	61.574	58.052
splošna	77.500	70.700	56.257	51.377	49.165
gospodarska	16.333	16.774	12.553	10.197	8.887
Organizirana	483	382	387	403	409
Mladoletniška	2.026	1.909	1.308	1.269	1.334

Gospodarska kriminaliteta in korupcija

Gospodarska kriminaliteta je pojav, ki se količinsko in kakovostno spreminja. Njene pojavne oblike so odvisne od družbenega in gospodarskega sistema, veljavne zakonodaje, razvoja novih tehnologij in drugih dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje. Zanjo je značilno precejšnje tako imenovano temno polje, saj posledice teh kaznivih dejanj največkrat niso neposredno vidne, zlasti če so oškodovane države in kršene njihove pravne norme. Gospodarska in finančna kriza ter večja brezposelnost so v zadnjih letih nedvomno vplivale na povečevanje števila kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete, predvsem kaznivih dejanj, ki ustvarjajo velike premoženjske koristi oziroma škodo, ter dejanj tako imenovane organizirane gospodarske kriminalitete in korupcije. Število kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete se je od leta 2014 do 2017 zmanjševalo, in sicer za 47,0 odstotkov v navedenem triletnem obdobju, njen delež v celotni kriminaliteti pa se je zmanjšal z 19,2 odstotka v letu 2014 na 15,3 odstotka v letu 2017 ali za 3,9 odstotne točke.

Korupcija je ogromno temno polje, zato statistični podatki policije ne odražajo družbenih razmer, ampak bolj pripravljenost posameznikov in ustanov za prijavljanje teh kaznivih dejanj, predvsem pa zmožnost policije, da zbere dovolj dokazov za kazensko ovadbo.

V zadnjih letih policija namenja posebno skrb odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj ter njihovih storilcev s področja korupcije in gospodarske kriminalitete, vključno s kaznivimi dejanji v škodo bank.

Pri poslovni kriminaliteti, kriminaliteti javnega sektorja in davčni kriminaliteti je bilo prioritetno delovanje policije v obdobju 2013-2017 usmerjeno v odkrivanje in preiskovanje gospodarskih kaznivih dejanj, pri katerih je bila dosežena največja materialna škoda, in kaznivih dejanj v škodo proračunskih sredstev Republike Slovenije in sredstev EU. Še posebno izstopajoča so bila kazniva dejanja, povezana s prevzemi, plačilno nesposobnostjo, bančno problematiko, javnim naročanjem ter povečanjem števila kaznivih dejanj kršitev temeljnih pravic delavcev. Prav tako so bile aktivnosti usmerjene v varovanje finančnih interesov Republike Slovenije in EU. Pri davčnih utajah je od leta 2012 dalje zaznan statistični upad, in to predvsem zaradi spremembe zakonodaje, ki je zvišala cenzus za inkriminacijo. V letu 2015 se je ponovno spremenila davčna zakonodaja, tokrat v načinu zajemanja utajenih zneskov glede na obdobje izvršitve in skupno višino (seštevek) utajenih obveznosti, zaradi česar predvidevamo povečanje števila kaznivih dejanj davčne zatajitve. Prav tako so bile izvedene številne aktivnosti za preprečevanje goljufij v škodo EU, tudi v projektnem izobraževanju, usposabljanju ter zaznavanju kaznivih dejanj pri pristojnih institucijah.

Bančna kriminaliteta je bila ena ključnih prioritet dela policije. Pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj v škodo bančnega sistema je policija obravnavala največ kaznivih dejanj zlorab položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, sledijo poslovne goljufije, preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti, pranja denarja in kazniva dejanj, povezana s stečajno problematiko.

Pomembno vlogo pri preprečevanju in zatiranju gospodarske kriminalitete imajo številni nadzorni organi in institucije. Z nekaterimi so bili sklenjeni tudi sporazumi o sodelovanju. Tako na strateški kot operativni ravni pa so potekale aktivnosti za krepitev sodelovanja, še posebno za večjo uspešnost zaznavanja kaznivih dejanj.

Problematika gospodarske kriminalitete v domačem okolju je močno povezana tudi s tujino, saj storilci delujejo globalno in izvajajo kazniva dejanja s čezmejnim delovanjem prav z namenom težjega odkrivanja in preiskovanja njihovih dejanj, zaradi česar je za uspešno dokazovanje nujno hitro in aktivno sodelovanje s tujimi varnostnimi organi in agencijami EU.

Znotraj finančne kriminalitete in pranja denarja je treba izpostaviti finančne preiskave, pranje denarja in zlorabe negotovinskih plačilnih sredstev. Vsi strateški dokumenti boja zoper gospodarsko kriminaliteto namenjajo velik pomen izvajanju finančnih preiskav. V policiji si nenehno prizadevajo za krepitev in povečanje števila finančnih preiskav, preiskanih fizičnih in pravnih oseb ter tudi podanih pobud za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja, ki ustreza takšni koristi, je pomembno in učinkovito orodje v boju zoper vse oblike kriminalitete.

Problematika pranja denarja je deležna ustrezne pozornosti. Vlada Republike Slovenije je ustanovila medresorsko delovno skupino za izvedbo nacionalne ocene tveganja (NOT) za pranje denarja in financiranje terorizma v Republiki Sloveniji. Prav zaradi varnostnih pojavov je policija na tem področju zaradi večje učinkovitosti samega preiskovanja tovrstnih kaznivih dejanj okrepila in izboljšala sodelovanje z državnimi organi in institucijami, na primer z Uradom Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja.

Pri zlorabi negotovinskih plačilnih sredstev moramo kot varnostni pojav izpostaviti predvsem novejše oblike tovrstnih kaznivih dejanj, s poudarkom na obravnavanju zadev, ki povzročajo večjo premoženjsko škodo bankam v Sloveniji. Zaradi trendov in razvoja informacijske tehnologije je mogoče pričakovati povečanje števila kaznivih dejanj zlorab plačilnih kartic na svetovnem spletu, napadov na bankomate (na primer skimming - posnemanje plačilne kartice; malware - uporaba zlonamerne programske opreme) ter kaznivih dejanj, povezanih z virtualnimi valutami.

V boju proti korupciji si je policija prizadevala s pooblastili v predkazenskem postopku čim uspešneje preprečevati, odkrivati in preiskovati korupcijska kazniva dejanja, ki se nanašajo na zlorabo politične, javne in gospodarske moči v zasebne interese. S pojavom gospodarske oziroma finančne krize so se korupcijska tveganja na posameznih področjih dela še povečala, zaznati pa je bilo kar nekaj kaznivih dejanj, ki so bila izvedena pred in med gospodarsko krizo. Varnostne grožnje s korupcijskimi tveganji so se v preteklem obdobju navezovale predvsem na uradno dolžnost in javna pooblastila, bančništvo, energetiko, zdravstvo in zaščito finančnih interesov EU. Omenjena področja ostajajo težava tudi v prihodnje. Dejstvo je, da je odkrivanje in preiskovanje korupcije kompleksno. Kazniva dejanja se čedalje pogosteje izvajajo s pomočjo informacijske tehnologije in v mednarodnih okoljih. V prihodnje bo tako treba okrepiti mednarodno in medinstitucionalno sodelovanje na nacionalni ravni.

Organizirana kriminaliteta

Dejavnost policije pri organizirani kriminaliteti je bila usmerjena predvsem v odkrivanje in preiskovanje organiziranih oblik čezmejne kriminalitete, ki je pogosto tesno povezana z območjem jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana ali celo izvira od tam.

Podatki o organizirani kriminaliteti za obdobje 2013-2017 kažejo, da je policija povprečno obravnavala 413 tovrstnih kaznivih dejanj na leto. Njihovo število se je od 2013 do 2017 zmanjšalo za 20,7 odstotkov, delež organizirane kriminalitete v celotni kriminaliteti pa je ostal majhen.

Posebne oblike kriminalitete

V zadnjem petletnem obdobju je policija povprečno obravnavala 1.790 kaznivih dejanj zlorabe prepovedanih drog na leto. Njihovo število se je od leta 2013 do 2017 zmanjšalo za 6,8 odstotka. Policija je v povprečju obravnavala tudi 215 kaznivih dejanj računalniške kriminalitete.

Ogroženost Republike Slovenije zaradi hudih³in organiziranih oblik kriminalitete⁴

Republika Slovenija je kot članica EU izpostavljena podobnim varnostnim grožnjam kot celotno območje EU. Še naprej ostajajo ključna varnostna tveganja, povezana z organizirano kriminaliteto in drugimi resnimi pojavnimi oblikami kriminalitete. Posebno tveganje so terorizem in z njim povezana odklonska ravnanja, zlasti radikalizacija, ki vodi v nasilni ekstremizem in novačenje za namen terorizma. Zaradi objektivnih dejavnikov, kot so geografska lega, velikost nacionalnega trga, zgodovinske in kulturne povezave ter etnična in demografska struktura prebivalstva, se vrsta in obseg teh pojavov v Sloveniji ponekod pomembno razlikujeta od pojavov v drugih državah EU. Sodobna varnostna tveganja so izrazito čezmejna.

Na javno varnost Republike Slovenije močno vplivajo pojavi in procesi, ki potekajo na območju jugovzhodne Evrope in v globalni periferiji EU, zlasti v regiji MENA (Middle East and North Africa - območje držav Bližnjega Vzhoda ter Severne Afrike, ki se razteza od Maroka na severozahodu Afrike pa vse do Irana na jugozahodu Azije).

Zahodni Balkan so intenzivni procesi evroatlantskih povezav v zadnjih dveh desetletjih nekoliko prešli ali izpustili. Zaradi oteženih procesov preoblikovanja ekonomskih, pravnih in političnih sistemov po padcu blokovske razdelitve sveta je organizirani kriminal na tem območju dobil možnosti za okrepitev in razvoj. Republika Slovenija je zaradi svoje lege, kulturnih, manjšinskih, jezikovnih in zgodovinskih okoliščin ter geografsko-ekonomskih interesov pod vplivom procesov, ki oblikujejo politično, družbeno, ekonomsko in varnostno podobo zahodnega Balkana ter posledično tudi organiziranega kriminala.

Varnostno nestabilne razmere na obsežnem območju regije MENA (še posebno v Siriji, Iraku in Libiji), Afganistana in Pakistana bodo dolgoročno vplivale na problematiko ilegalnih migrantov s teh območij. Balkanska pot je po številu ilegalnih migrantov, ki jo prečkajo, poleg srednje sredozemske poti najbolj obremenjena vstopna smer proti EU. Prizadevanje držav v regiji, da bi z različnimi fizičnimi ovirami zaustavile tokove ilegalnih migrantov, bo sosednje države najverjetneje izpostavilo povečanemu migracijskemu pritisku.

Struktura organiziranega kriminala in kriminalnih združb se nenehno spreminja in prilagaja družbenim, političnim, tehnološkim in drugim okoliščinam, ki jo opredeljujejo. Kriminalne združbe v EU kot tiste, ki so aktivne na območju Republike Slovenije, izgubljajo nekatere elemente in lastnosti tradicionalno organiziranih kriminalnih združb (v nadaljnjem besedilu: OKZ). Položaj in povezave med posamezniki so vse bolj mrežni, pri čemer imajo ključno povezovalno vlogo kriminalno aktivni posamezniki z dolgoletnimi kriminalnimi izkušnjami in dobrimi osebnimi povezavami v izvornih in ciljnih državah.

Pregled dinamike organizirane kriminalitete in drugih hudih pojavnih oblik kriminalitete v zadnjih dveh letih ne kaže bistvenih odstopanj od dolgoročnega trenda. Vrste, pojavne oblike in obseg groženj ostajajo relativno nespremenjeni.

Preiskovalne aktivnosti policije potrjujejo vse večjo vpetost Republike Slovenije v mednarodne tokove vseh vrst prepovedanih drog, odtujenih vozil in tihotapljenja cigaret. Za mednarodne kriminalne združbe je ozemlje Republike Slovenije pomembno tranzitno območje na poti iz zahodnobalkanske regije v EU. Čez območje Republike Slovenije in na njenem ozemlju so prisotna predvsem albansko govoreča in zahodnobalkanska kriminalna omrežja, ki za nemoteno izvajanje kriminalnih aktivnosti močno izkoriščajo povezave, vzpostavljene v nekdanji skupni državi.

Kriminalna omrežja posameznikov, ki so aktivna na slovenskem nacionalnem ozemlju, so precej odvisna od mednarodnih tokov, da čeznje kot posredniki oskrbujejo slovenski črni trg. Posredniška vloga jih postavlja v podrejen položaj do logističnih središč na zahodnem Balkanu in v EU.

Tako kot države članice se tudi Republika Slovenija spopada z vse večjo problematiko novih psihoaktivnih snovi (NPS). Večinoma so to sintetične droge, označene kot »legal highs« oziroma »dovoljena omamna sredstva«, ker še niso na seznamu prepovedanih drog. Za vse te snovi je značilno, da posnemajo učinke tradicionalnih prepovedanih drog, so podobno nevarne za zdravje, njihova prodaja poteka po svetovnem spletu, izvirajo pa predvsem iz Azije. Navedene snovi so po spletu tako rekoč prosto dostopne in domneva se, da jih bo vedno več. K temu, pa ne samo glede drog, bo bistveno pripomogel tako imenovani darknet oziroma nedosegljivi, temni splet. Profil povprečnega uporabnika novih psihoaktivnih snovi se razlikuje od klasičnega profila uporabnikov prepovedanih drog, zato je tudi njegovo zaznavanje in spremljanje bolj problematično. Podobna je problematika nedovoljenih snovi v športu.

Varnostni organi EU opažajo, da strelno orožje, ki ga uporabljajo OKZ, izvira z območja zahodnega Balkana. Za tihotapske tokove orožja, ki gredo čez Slovenijo, je značilno, da potekajo na podlagi predhodnih naročil glede na količino in vrsto. Na območje Slovenije pretihotapijo posamezne kose orožja ali celo razstavljeno orožje, na območju Nizozemske in Belgije pa se to orožje pogosto zamenjuje za sintetične droge in kokain, ki jih nato tihotapijo v obratni smeri.

Čez Slovenijo se z območja zahodnega Balkana in vzhodne Evrope tihotapijo cigarete proti zahodni Evropi. Količinski obseg in organizacijski okvir teh tokov je slabo poznan, značilnost zaznanih transportov pa je, da potekajo v manjših količinah in zelo pogosto. Glede na močno povečano gostoto prometa različnih vozil iz potencialno tveganih regij se lahko domneva, da se problematika pojavlja v precej večjem obsegu, kot jo policija zaznava in obravnava.

Republika Slovenija je tranzitno območje za mobilne kriminalne združbe z območja jugovzhodne Evrope (zlasti iz Bolgarije in Romunije), ki v Sloveniji nastavljajo skimming naprave. Policija zaznava spremembo regij in držav, v katerih se zlorabljajo podatki, pridobljenih iz skimming napadov v Sloveniji. Trenutno so aktualne lokacije in države jugovzhodne Azije, kjer so po podatkih tujih varnostnih organov tudi vodilni člani teh kriminalnih združb.

Problematika mobilnih kriminalnih združb, ki so na območju Slovenije storile različne oblike premoženjskih kaznivih dejanj, tatvin in ropov, se je zmanjšala. Aktivnosti policije v zadnjih dveh letih so pokazale obstoj omrežja manjših kriminalnih skupin, ki na območju Slovenije in v sosednjih čezmejnih regijah izvajajo tatvine vozil bodisi za potrebe nacionalnega črnega trga rezervnih delov bodisi za mednarodni črni trg vozil višjega cenovnega razreda.

Mednarodni tokovi ilegalnih migracij potekajo tudi čez ozemlje Republike Slovenije. Pri tem je najbolj izpostavljena slovensko-hrvaška schengenska meja, čez katero organizirane kriminalne skupine tihotapijo ilegalne migrante v notranjost države in naprej čez notranje meje v sosednje države članice EU. Še naprej vzbujajo posebno skrb različne oblike zlorabe zakonitih institutov vstopa na območje Republike Slovenije, predvsem na podlagi zaposlitev v fiktivnih gospodarskih družbah.

Republika Slovenija je ciljna država za žrtve trgovine z ljudmi z namenom prostitucije. Izpostavljene so predvsem žrtve iz držav vzhodne Evrope (Ukrajina in Moldavija), vključno z žrtvami iz držav članic EU (Madžarska, Slovaška in Romunija), pa tudi žrtve iz držav zahodnega Balkana (Srbija in Makedonija).

Republika Slovenija je podobno kot druge razvite države EU deležna hitrega razvoja informacijskih tehnologij in omrežij. Različne plačilne (brezstično plačevanje), bančne (spletno bančništvo) in poslovne storitve (spletne trgovine) se digitalizirajo in prenašajo na svetovni splet. Na začetku leta 2015 je SI-CERT (Slovenian Computer Emergency Response Team - nacionalni odzivni center za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij) zaznal množičen phishing napad (kraja podatkov, ki storilcu omogočijo dostop do spletnih storitev v imenu oškodovanca) na komitente slovenskih bank, ki je trajal več kot en teden. Izpostavljenih je bilo 100.000 elektronskih poštnih naslovov, ki so prejeli elektronsko obvestilo, navidezno poslano iz komitentove banke. V njem je »banka« zahtevala vpis podatkov za dostop do elektronskega bančništva.

Grožnja so tudi okužbe z izsiljevalskimi virusi, ki se širijo v priponkah elektronske pošte in zašifrirajo vse uporabniške datoteke. Posebno varnostno tveganje je tudi izpostavljenost kritične infrastrukture kibernetskim napadom. Ocenjeno je, da se bosta stopnja sofisticiranosti in obseg tovrstnih napadov v prihodnje še stopnjevala. Ob stalnem razvoju informacijske tehnologije in svetovnega spleta se vse več oblik kriminalitete seli na svetovni splet, kar je za storilce dodatna priložnost, za organe odkrivanja in pregona pa dodatna oteževalna okoliščina.

V zadnjih letih so tudi v Sloveniji zaznali organizirane skupine, ki se ukvarjajo s pošiljanjem in preprodajo odpadkov v tretje države. Tako so nekatere italijanske kriminalne skupine prek uradnih slovenskih podjetij prepošiljale nevarne odpadke na Kitajsko. Zaznati je tudi povečano delovanje slovenskih podjetij, ki poskušajo nelegalno pošiljati odpadke predvsem na območje vzhodne Evrope (waste trafficking). Na svetovni ravni pa se izpostavlja zlasti problem nezakonitega trgovanja z odpadno električno in elektronsko opremo, ki vsebuje nevarne snovi in redke kovine ter ravnanja z odpadki iz plastike v povezavi s preprečevanjem onesnaževanja morij in oceanov. Zaradi dviga cen ravnanj z določenimi vrstami odpadkov, kateremu so vzrok notranje razmere na ravni Slovenije ali EU (primer lahkih gorljivih frakcij komunalnih odpadkov) ali zunanje razmere (na primer omejitev možnosti izvoza plastike), prihaja do nelegalnega ravnanja (tudi odstranjevanja) odpadkov znotraj Slovenije, vključno s poskusi, da se želenim ravnanjem izogne pod krinko navidezne nesreče (primer morebitna povzročitev požarov). Republika Slovenija je kot država na prehodu bolj kot druge države članice EU izpostavljena delovanju posameznikov in organiziranih kriminalnih skupin na področju nezakonite trgovine z ogroženimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (wildlife trafficking). Glede tega je bil od pristopa Slovenije h konvenciji CITES (2000) narejen velik napredek tako v zakonodaji kakor tudi pri odkrivanju in procesiranju kaznivih dejanj ter kaznovanju storilcev. Slovenski organi odkrivanja in pregona ter sodstvo so uspešno končali številne primere, kar je močno prispevalo k zatonu ali preusmeriti nekaterih tihotapskih poti (denimo lovske trofeje iz BiH v EU, ptice ujede za arabske države, plazilci iz jugozahodne Evrope v EU, ZDA ter na Japonsko, ptice iz jugovzhodne Evrope v Italijo itd.).

Na ravni EU se je v zadnjem obdobju ponovno začelo intenzivno poudarjati pomembnost boja zoper okoljsko kriminaliteto. Okolje, ki nas obdaja, je le eno in vse nezakonite dejavnosti človeka puščajo predvsem hude dolgoročne, celo trajne posledice na okolje, zdravje ljudi, biotsko raznovrstnost in druge naravne vire.

Pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj je bila ena od prednostnih nalog policije odkrivanje in preiskovanje gospodarskih kaznivih dejanj z veliko premoženjsko škodo, kaznivih dejanj v škodo slovenskega bančnega sistema, kriminalitete, ki posledično ogroža finančne interese slovenske države in EU, ter organiziranih oblik korupcije tam, kjer so korupcijska tveganja največja. Velik poudarek je bil tudi na izvajanju finančnih preiskav.

Pri obravnavi mladoletnikov se je policija pogosto srečevala s spolnimi zlorabami otrok in spletnim spolnim izkoriščanjem otrok, nasiljem v družini, nad otroki in ranljivimi skupinami (starostniki, begunci, hendikepirane osebe idr.) ter mladoletniškim prestopništvom. Z vse večjo dostopnostjo interneta oziroma različnih komunikacijskih orodij, družbenih omrežij, globokega interneta (deep-web) ter cenovno dosegljivostjo elektronskih naprav se je modus operandi storilcev povsem spremenil. Zaradi navedenega je bil olajšan vdor v njihovo zasebnost in zasebnost potencialnih žrtev, zaradi nevednosti in naivnosti otrok ter brezbrižnosti staršev pa lahko mladoletne osebe tudi hitro postanejo celo storilci najrazličnejših kaznivih dejanj (spolne zlorabe otrok, mladoletno prestopništvo). Nasilje v družini, nad otroki in ranljivimi skupinami je stalen pojav. Obstajajo različne iniciative in zakonodaja, ki omogoča ustrezne odzive na pojav vsakršnega nasilja. Policija je tudi v to področje vložila veliko sredstev in znanja, za sam napredek pa ji mnogo institucij priznava uspešnost pri spopadanju s tem fenomenom.

Pri tem se je treba zavedati, da policija ni edina, ki se ukvarja s preprečevanjem in zatiranjem kriminalitete. Zelo pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti oziroma varovanju ljudi in premoženja, v okviru svojih pristojnosti, imajo tudi družbe za zasebno varovanje ter občinska redarstva, organizirana v samoupravnih lokalnih skupnostih.

Za ustrezno odzivanje na ogrožanje varnosti je odgovorna predvsem policija, ki naj bi s preostalimi subjekti (ministrstva, lokalna skupnost, nevladne organizacije in organizacije civilne družbe), pa tudi z ustrezno ravnjo partnerstva med javnim in zasebnim (varnostnimi službami), ustvarjala razmere za uspešno spopadanje s kriminaliteto.

V zadnjih letih se dogaja hiter razvoj stroke zasebnega varovanja in pojavlja veliko podjetij z več kot 6000 zaposlenimi, zato lahko trdimo, da je zasebno varovanje postalo nenadomestljivo pri zagotavljanju varnosti. Naročnikom omogoča visok standard varnosti, obenem pa odpravlja ali zmanjšuje tveganja, pri čemer išče sinergije, povezovanje in sodelovanje z drugimi dejavniki pri zagotavljanju varnosti.

Družbe za zasebno varovanje tako pomembno prispevajo k notranji varnosti, saj pri svoji dejavnosti opravljajo največ aktivnosti pri varovanju ljudi ter premoženja in tudi pri varovanju kritične infrastrukture. Policija in Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja sta leta 2013 sklenili Protokol o medsebojnem sodelovanju. Protokol je bil sklenjen z namenom izboljšanja sodelovanja pri varovanju javnega reda, javne varnosti, varstva naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja.

Sodelovanje z družbami za zasebno varovanje je ustrezen odziv na tveganje nacionalnih groženj (javna varnost in varovanje kritične infrastrukture) ter tudi groženj, ki izhajajo iz nadnacionalnih virov ogrožanja in tveganj (terorizem in organizirani kriminal), saj te družbe opravljajo naloge tudi na letališčih, v pristaniščih in pri varovanju jedrskega objekta, kjer je medsebojno sodelovanje policije in družb zasebnega varovanja še toliko pomembnejše.

Sodelovanje med policijo in družbami zasebnega varovanja pa se nadgrajuje tudi v sodelovanju občin oziroma občinskih redarstev z zasebnim varovanjem. Tako je Mestna občina Ljubljana leta 2016 podpisala Protokol o sodelovanju Mestnega redarstva Mestne uprave Mestne občine Ljubljana in Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja. S protokolom si zagotavljata pomoč in izmenjavo informacij pri zagotavljanju varnosti.

Sodelovanje med policijo in občinskimi redarstvi je opredeljeno tudi v 35. členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13, 11/14, 86/15, 77/16, 77/17 in 36/19), in sicer v obliki različnih svetov, sosvetov in komisij za zagotavljanje varnosti. Na operativni ravni se sodelovanje odraža tudi pri pripravi občinskih programov varnosti, s katerimi se na podlagi ocene varnostnih razmer, v sodelovanju s policijo, podrobneje določita vrsta in obseg nalog občinskega redarstva. Občinski program varnosti tako pomeni oceno varnosti v lokalni skupnosti, opredelitev potreb in prioritetnih področij za njegovo uresničitev, konkretne nosilce ter razdelitev nalog med občinskim redarstvom in policijo oziroma dogovor o skupnih aktivnostih. Občinski program varnosti določa splošne cilje in ukrepe za njihovo doseganje. Zasnovan je razvojno in pomeni priporočilo in smernico občini pri uresničevanju letnih programov dela občinskih redarstev, pri čemer je opredeljeno tudi sodelovanje z drugimi občinami, državnimi organi in nevladnim sektorjem.

1. RAZLOGI ZA SPREJETJE RESOLUCIJE

Republika Slovenija je pripravila in sprejela številne strateške dokumente, s katerimi se je odzivala na dogodke in okoliščine, ki pomembno vplivajo na varnost in tudi na posameznikovo dojemanje varnosti. Vsi ti dokumenti - predvsem tisti, ki se nanašajo na najhujše dejavnike ogrožanja - so tudi pomemben vir za pripravo te resolucije. Osnovni namen sprejetja vseh strateških dokumentov je skrb za ohranjanje varnosti in varnostne kulture v družbi ter spodbujanje zavedanja, kako pomemben segment je varnost pri ohranjanju svobode, ki mora temeljiti na demokratičnih načelih in uravnoteženem delovanju vseh, ki lahko in morajo kakor koli vplivati na te dejavnike. To sta tudi razlog in namen te resolucije, ki kontinuirano nadaljuje prizadevanje za ohranjanje že sprejetih zavez in standardov varnostne politike ter vsebinsko nadgrajuje do zdaj veljavno Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012-2016 (ReNPPZK12-16, Uradni list RS, št. 83/12).

2. CILJI RESOLUCIJE

Temeljni cilj Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2019-2023 (v nadaljnjem besedilu: resolucija) je učinkovito oblikovanje in izvajanje politike preprečevanja in zatiranja kriminalitete oziroma zagotavljanje takšnega družbenega okolja, ki bo dolgoročno vplivalo na zmanjšanje kriminalitete, zagotavljalo varnost, prebivanje in delo v varnem okolju, ter na podlagi predlaganih ukrepov doseči tako družbeno stanje, da bi se ljudje počutili varne.

Pri tem je treba za vzpostavitev in dosego začrtanega stanja na posameznih področjih doseči naslednje cilje:

-

ugotavljanje varnostnih problemov ter iskanje rešitev, metod in oblik dela, ki so potrebni za njihovo rešitev;

-

več partnerskega sodelovanja s posamezniki, lokalno skupnostjo, državnimi organi, civilno družbo in drugimi varnostnimi subjekti;

-

proaktivno sodelovanje z lokalno skupnostjo oziroma vzpostavitev novih, učinkovitejših oblik sodelovanja;

-

čim širšo skupnost je treba ozavestiti o pomenu spoštovanja človekovih pravic, enakosti žensk in moških ter prepoznavanja vseh oblik nasilja ter o ukrepanju zoper njih;

-

na različnih vsebinskih področjih je treba vzpostavljati možnosti za ustvarjanje zagotovljene varnosti v širši skupnosti z namenom izboljšanja kakovosti življenja vseh starostnih skupin prebivalstva;

-

vzpostavitev delovanja skupin kriminalistov na državni in regionalni ravni za izvajanje identifikacij mladoletnih oseb, ki so žrtve spolnih zlorab, in storilcev teh dejanj;

-

kakovostnejše zbiranje dokazil v predkazenskem postopku;

-

vzpostaviti je treba sistem, ki bo omogočal znanstvene raziskovanje družbeno občutljivejših oblik nasilja (na primer medvrstniško nasilje, nasilje nad ženskami, nasilje v družini, kibernetsko nasilje);

-

okrepljeno sodelovanje z mednarodnimi organizacijami in institucijami, in sicer zlasti z Interpolom, Europolom, Eurojustom, tujimi varnostnimi in pravosodnimi organi, pa tudi organizacijami in institucijami, ki sodelujejo znotraj svojih pristojnosti pri odkrivanju, preiskovanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok;

-

zmanjšati je treba obseg vseh oblik in pojavov sovražnega govora oziroma javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti;

-

onemogočanje zlorab pri gospodarskem poslovanju;

-

pošteno, vestno in odgovorno korporativno upravljanje ter gospodarno vodenje velikih projektov državnega pomena, omejevanje, preprečevanje in sankcioniranje konflikta interesov ter nedovoljenega vplivanja;

-

etično, transparentno in očitkov nasprotja interesov, klientelizma, nepotizma, diskriminacije zaradi spola in korupcije neobremenjeno kadrovanje na položaje članov, predsednikov uprav in nadzornih organov družb v neposrednem in posrednem lastništvu države;

-

uveljaviti je treba poenotenje prakse in popolno transparentnost vodenja postopkov javnih razpisov z dosledno spletno objavo informacij iz javnih razpisov za razdeljevanje proračunskih sredstev in poročil o opravljenem delu na enotnem spletnem portalu ter izvajanje evalvacije porabe sredstev znotraj posameznih razpisov;

-

zagotoviti je treba ustrezno povezovanje pristojnih institucij ter njihovo učinkovito ukrepanje pri ponarejanju medicinskih izdelkov;

-

čim širšo skupnost je treba ozavestiti o pomenu spoštovanja človekovih pravic v povezavi z varovanjem zdravja in prepoznavanjem vseh oblik tveganja in kršitev ter o ukrepanju zoper njih;

-

izboljšati je treba sistem ozaveščanja javnosti o družbenih vidikih darovanja organov in tkiv v Sloveniji, pravicah in dolžnostih ljudi v povezavi z darovanjem in prejemanjem organov ter nevarnostih, ki iz tega izhajajo;

-

vzpostavitev in sistemska ureditev nacionalnega sistema informacijske/kibernetske varnosti;

-

zaščita ustavne ureditve in varnosti ter zaščita posameznika in skupnosti pred grožnjo terorizma z upoštevanjem temeljnih vrednot in interesov;

-

krepitev operativnih zmogljivosti (razvoj prikritih preiskovalnih ukrepov in skupnih čezmejnih policijskih dejavnosti) za preprečevanje, odkrivanje, prepoznavanje in preiskovanje organiziranih kriminalnih skupin in mrež;

-

učinkovito črpanje EU-sredstev iz Sklada za notranjo varnost (ISF-P) v obdobju 2018-2020;

-

aktivno sodelovanje v projektih Evropske večdisciplinarne platforme proti grožnjam kriminala (EMPACT)-projektih političnega cikla EU za boj proti hudim oblikam organiziranega mednarodnega kriminala v obdobju 2018-2021;

-

izboljšati je treba sodelovanje na nacionalni ravni z drugimi organi, ki prav tako zaznavajo kazniva dejanja, in zagotoviti pravočasno izmenjavo informacij;

-

krepitev operativnih zmogljivosti (razvoj prikritih preiskovalnih ukrepov in skupnih čezmejnih policijskih dejavnosti) za preprečevanje, odkrivanje, prepoznavanje in preiskovanje organiziranih kriminalnih skupin in mrež;

-

priprava projekta konceptualnih sprememb organizacije in dela kriminalistične policije na državni in regionalni ravni v smislu organizacijske, normativne in kadrovske reforme;

-

učinkovitejše izvajanje in uveljavljanje zakonodaje ter boj proti organiziranemu kriminalu, povezanemu z ogroženimi in zavarovanimi prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami ter nezakonitim ravnanjem z odpadki;

-

vzpostavitev ustrezne organizacijske strukture ter razmislek o izboljšanju pravnih podlag, z namenom da se zagotovi učinkovitejši odvzem premoženja nezakonitega izvora in s tem zmanjšanje stopnje škode povzročene s strani organizirane in gospodarske kriminalitete v družbi.

3. POMEN PREVENTIVNIH DEJAVNOSTI

Povečanje števila vseh oblik kriminalitete nas obvezuje, da poiščemo učinkovite rešitve za njeno zmanjšanje, med katerimi so tudi preventivne aktivnosti. Učinkovito preprečevanje kriminalitete je odvisno od številnih dejavnikov, zato je treba v preventivne aktivnosti vključiti različne družbene dejavnike od lokalne do državne ravni, zasebnega sektorja in civilne družbe. Gre za dejavnost, ki preprečuje razvoj deviantnih ravnanj in zagotavlja boljšo varnost v družbi. Učinkovite preventivne dejavnosti se pozitivno odražajo v varnosti v okolju, občutku varnosti in kakovosti življenja v družbi. Učinki preventivnih aktivnosti niso takoj vidni, imajo pa dolgoročne pozitivne učinke.

Uspešno preprečevanje kriminalitete pomeni pripravljenost za načrtno in organizirano določanje ter izvajanje aktivnosti in ukrepov vseh deležnikov v družbi. Od pripravljenosti za sodelovanje ter uvajanja preventivnih programov in njihove implementacije so odvisni rezultati, ki bodo vplivali na zmanjšanje kriminalitete. Uspeh preventivnih aktivnosti je močno odvisen od informiranosti, politike, pripravljenosti in odprtosti neke sredine ali družbe za sprejemanje in izvajanje preventivnih aktivnosti ter splošnega stališča in vrednot v njej.

Preprečevanje kriminalitete je skupek vseh zasebnih pobud in dejavnosti države z namenom zmanjšati škodo, ki bi jo povzročila dejanja, določena kot kazniva (Van Dijk in De Waard, 1991). Preprečevanje kriminalitete je predmet zanimanja strokovnjakov, aktivistov in vseh drugih zainteresiranih posameznikov in skupin. Pri odločanju za preprečevalno dejavnost in pri njenem načrtovanju je zmeraj dobro preučiti izkušnje različnih preprečevalnih programov iz domače in tuje prakse. Pri preprečevanju, načrtovanju in pripravi preprečevalnih ukrepov je treba upoštevati družbene, kulturne, ekonomske, pravne in politične dejavnike v družbi, saj ukrepi niso neposredno prenosljivi iz ene kulture v drugo. Mehanično prenašanje modelov lahko povzroči številne neželene in nehotene učinke.

Preprečevanje kriminalitete delimo na več vrst, odvisno od oblike kriminalitete oziroma področja varnostne problematike: na pravno in nepravno, na namenjeno žrtvam ali storilcem, na posredno in neposredno, na poboljševalno in kaznovalno, na situacijsko, razvojno in skupnostno. Najosnovnejša je delitev na primarno, sekundarno in terciarno prevencijo. Vsak model prevencije je podprt z različnimi teorijami, pogledi in stališči, pogosto hkrati uporabnimi za marsikatero od njih, kot je modele mogoče implementirati pri odzivanju na različne oblike kriminalitete. Tri primarne modele je mogoče razdeliti glede na tri kategorije ukrepov, in sicer na ukrepe, ki se nanašajo na storilce, oškodovance in kraj oziroma okoliščine, v katerih se pojavlja kriminaliteta.

Kriminalna prevencija mora biti sestavni del socialne politike, kar obsega zagotavljanje kakovosti življenja, socialne in zdravstvene varnosti ter izobraževalnega sistema, zaščito in pomoč tveganim skupinam ter programe vključevanja marginalnih družbenih skupin v družbo. Pristojni organi si morajo prizadevati za večjo povezanost med različnimi politikami, kot so izobraževalna in kaznovalna politika, politika trga dela in socialna politika, s posebnim poudarkom na tveganih družbenih skupinah prebivalstva.

Poiskati je treba odgovore na vprašanja, ki so ključnega pomena za oblikovanje kriminalitetne politike, med drugim, kdo je odgovoren za preprečevanje kriminalitete, na kakšni stopnji je država glede razvoja preventivne dejavnosti, kateri so glavni kriminalitetni problemi in katere so glavne značilnosti kriminalitete v urbanih ter ruralnih okoljih.

Preventiva v socialnem varstvu pomembno vpliva na odpravljanje ključnih vzrokov za nastanek kriminalitete.

Situacijska prevencija je za državljane najpreprostejša in tudi relativno učinkovita oblika preprečevanja premoženjske in nasilniške kriminalitete. Ni je mogoče pojmovati le kot videonadzorovanje javnih površin, temveč vanjo spadajo ukrepi za povečanje truda za storitev kaznivega dejanja, ukrepi za povečanje tveganja za prijetje, ukrepi za zmanjševanje dobička in ukrepi, ki preprečujejo opravičila, da posameznik ni vedel, da je neko dejanje prepovedano. Učinek situacijske prevencije je precej odvisen od ozaveščenosti javnosti o nujnosti teh ukrepov ter vedenja o dostopnih oblikah situacijske prevencije in višini vloženih sredstev.

Kombinacija socialne in situacijske prevencije daje učinkovito možnost odzivanja na vzroke za nastanek/pojav kriminalitete. Gre za odzivanje na konkretne, specifične oblike kriminalitete, ki jih je mogoče preprečiti, omiliti oziroma storilce odvrniti od kaznivega dejanja.

Kriminalitetna politika mora temeljiti na znanju, informacijah in raziskavah ter biti pojmovana kot del socialne politike.

4. METODOLOGIJA IN PODLAGE ZA IZDELAVO RESOLUCIJE

Pri pripravi resolucije je bila uporabljena metodologija, ki zagotavlja njeno vključitev v strateške in razvojne cilje Republike Slovenije, ob sočasnem upoštevanju in proaktivni vključenosti v strateške programe na mednarodni ravni, na izvedbeni ravni pa zagotavlja sledljivost realizacije zastavljenih ciljev in trajnost dejavnosti pri preprečevanju in zatiranju kriminalitete.

Pri nastajanju gradiva je bila posebna pozornost namenjena objektivnosti pripravljenih vsebin, natančni določitvi obsega obravnavanih problemov, ki se ugotavljajo pri preprečevanju in zatiranju kriminalitete, in sistematičnemu pristopu, ki za vsak identificiran problem navaja opis konkretnega problema, ugotavlja vzroke za takšno stanje in nakaže možne rešitve. Predvidene rešitve so nadgrajene s postavitvijo cilja, ki se ga želi doseči, iz njega pa so izpeljane konkretne strategije oziroma programi za uresničitev postavljenega cilja. V okviru vsake strategije oziroma programa so določene ključne dejavnosti in ukrepi, nosilec načrtovanih dejavnosti in vsi sodelujoči, roki za izvedbo strategije oziroma programa in kazalniki za merjenje uspešnosti izvršenih nalog.

Za pripravo resolucije je bila ustanovljena medresorska delovna skupina, v kateri so bili predstavniki z vseh ministrstev in predstavnik Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru. Pri pripravi resolucije je delo potekalo v manjših delovnih skupinah, ki so obravnavale posamezno vsebinsko področje resolucije in prispevale vsebinske rešitve ter besedilo, pa tudi na skupnih sejah medresorske delovne skupine.

Podlaga za pripravo resolucije o nacionalnem programu so bili področni resorni programi ter načrti in drugi akti, ki so že določali ukrepe in naloge, ki lahko vplivajo na preprečevanje kriminalitete. Upoštevani so bili različni resorni strateški dokumenti in programi dela, povezani s preprečevanjem kriminalitete. Na mednarodni ravni so bili upoštevani akti in dokumenti Organizacije združenih narodov, EU, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter Sveta Evrope.

5. MEDNARODNO ODZIVANJE NA KRIMINALITETO

5.1 Evropska unija

5.1.1 Lizbonska pogodba

Z veljavnostjo nove Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije, imenovane tudi Lizbonska pogodba, je konec leta 2009 nastal nov pomemben primarni pravni okvir sodelovanja držav članic pri preprečevanju in zatiranju kriminalitete. V delovanje EU prinaša številne novosti, med njimi večjo demokratičnost procesov odločanja v EU, številne institucionalne spremembe in zagotovljene višje standarde varstva človekovih pravic. Bistvene novosti so opazne prav v pravosodju in notranjih zadevah, kjer se ključne spremembe v primerjavi s prejšnjimi pogodbami nanašajo zlasti na posodobljen pravni okvir in spremenjene postopke, vzpostavljene pa so tudi nekatere strukturne in organizacijske novosti.

Države članice EU so si za cilj zadale vzpostavitev ukrepov za notranjo varnost, s katerimi bodo bolje usposobljene za ukrepanje glede svobode, varnosti in pravic, kar bo neposredno povečalo učinkovitost boja proti kriminaliteti in terorizmu. V pravnosistemskem pogledu je največja pridobitev Lizbonske pogodbe pravni temelj, ki zakonodajnim aktom glede policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah omogoča sprejetje v obliki uredb in direktiv in s tem neposredne veljave oziroma prenosa v zakonodajo držav članic, kar bo pripomoglo k skladnejšemu razvoju skupnih okvirov za preprečevanje in zatiranje kriminalitete. Ravno na tem področju pa je bila Evropski komisiji in Sodišču EU dana večja vloga za nadzor nad ustreznim izvajanjem sprejetih zakonodajnih aktov v državah.

Evropski policijski urad (v nadaljnjem besedilu: Europol), ki je v letu 2010 postal agencija EU, pristojna za organizirani kriminal, terorizem in druge hujše oblike kriminala, ki prizadenejo dve državi članici ali več, zaradi obsega, pomena in posledic kaznivih dejanj pa je potrebno skupno delovanje držav članic, je dobil ključno vlogo pri podpori pristojnim državnim organom, določenim za zatiranje kriminalitete. Njegova vloga je podpirati in krepiti dejavnosti policijskih organov in drugih služb kazenskega pregona držav članic ter njihovo medsebojno sodelovanje pri preprečevanju hudih oblik kriminala, ki vplivajo na dve državi članici ali več, terorizma in oblik kriminala, ki vplivajo na skupni interes politike EU, ter pri boju proti njim.

Lizbonska pogodba je kot ključno novost uvedla tudi nov mehanizem za usklajevanje ukrepov za preprečevanje in zatiranje kriminalitete v EU. Ustanovljen je bil Stalni odbor za operativno sodelovanje na področju notranje varnosti (COSI), ki je namenjen krepitvi sodelovanja in boljšemu usklajevanju operativnih ukrepov glede notranje varnosti med državami članicami EU. V tem okviru poteka usklajevanje ukrepov pri policijskem in carinskem sodelovanju, varovanju zunanjih meja in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah. Stalni odbor znotraj EU zagotavlja pospeševanje in krepitev operativnega sodelovanja pri notranji varnosti, v njem pa sodelujejo države članice ter institucije in agencije EU.

5.

1.2 Prenovljena strategija notranje varnosti za Evropsko unijo

Najvišji predstavniki držav EU so v marcu 2010 sprejeli Strategijo notranje varnosti za Evropsko unijo. V njej so določeni glavni izzivi in grožnje notranje varnosti, hkrati pa je bil prvič vzpostavljen koncept notranje varnosti, ki ga je treba razumeti kot celovit koncept, ki vključuje številne resorje v državah članicah in institucijah, katerih področja dela prispevajo k izvedljivosti tako imenovanega evropskega varnostnega modela.

Nova evropska agenda za varnost nadomešča prejšnjo strategijo, sprejeto leta 2010 (strategijo notranje varnosti za obdobje 2010-2014, IP/10/1535). Z novo evropsko agendo za varnost Komisija vzpostavlja strategijo za odzivanje EU na grožnje varnosti v EU za obdobje 2015-2020. Agenda opredeljuje tri problemska področja za ukrepanje EU:

-

terorizem in radikalizacija, ki sta veliki grožnji za notranjo varnost EU, saj se je pri nedavnih terorističnih napadih v EU izrazila potreba po odločnem skupnem odzivu EU, zlasti glede pojava velikega števila vračajočih se tujih borcev;

-

organizirani kriminal, kot je tihotapljenje migrantov, trgovina z ljudmi in trgovanje s strelnim orožjem, drogami in cigaretami, ter okoljski, finančni in gospodarski kriminal jemljejo življenja in povzročajo družbeno in gospodarsko škodo;

-

kibernetska kriminaliteta ponuja storilcem kaznivih dejanj veliko možnosti, saj izkorišča spletno trgovanje in bančništvo, pa tudi dejstvo, da je na spletu vse več osebnih podatkov. Ta kriminal ogroža osebno varnost in zasebnost, saj je v digitalni obliki shranjenih vse več osebnih podatkov. Storilci kaznivih dejanj zlorabljajo sodobne tehnologije, kot je internet, za nezakonito spletno trgovino z drogami in orožjem ali za druge kaznive transakcije. Boj proti spletnemu kriminalu med drugim obravnava tudi spolno izkoriščanje otrok. Izboljšanje kazenskega pregona in odziv sodstva na kibernetsko kriminaliteto sta prednostna naloga evropske agende za varnost.

Namen agende je obravnavati te grožnje z obsežnejšo in učinkovitejšo izmenjavo informacij med organi kazenskega pregona in boljšim operativnim sodelovanjem med državami članicami, agencijami EU ter IT-sektorjem ter boljše usposabljanje in povečano sofinanciranje za varnost na ravni EU.

Namen evropske agende za varnost je tudi okrepitev orodij, ki jih EU zagotavlja organom kazenskega pregona v državah članicah za boj proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu. Poleg tega agenda določa usmerjene ukrepe, ki jih je treba sprejeti na ravni EU.

Cilj agende je izboljšati izmenjavo informacij ter operativno sodelovanje med policijskimi in sodnimi organi držav članic in z agencijami EU, ki niso v celoti izkoriščeni. Ta okvir je mogoče dodatno razviti z vidika operativnega sodelovanja.

Glede boja proti terorizmu agenda predlaga, da bi Europol zavzel pomembnejšo vlogo, zato ustanavlja Evropsko središče za boj proti terorizmu, s katerim naj bi se ob opiranju na uspešne izkušnje Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC 3) omogočila varna izmenjava informacij med nacionalnimi organi pregona. Okrepil se bo tudi boj proti financiranju terorizma. Za preprečevanje radikalizacije na svetovnem spletu bo Komisija vzpostavila forum za IT-podjetja na ravni EU. Ta naj bi razvil orodja za boj proti teroristični propagandi.

V boju proti organiziranemu kriminalu bo agenda vzpostavila učinkovite ukrepe za tako imenovano zasledovanje denarja. Za uresničitev tega se bodo okrepile pristojnosti finančnih obveščevalnih enot, da bodo lahko te bolje sledile finančnim poslom mrež organiziranega kriminala. To se bo kazalo v pooblastilih pristojnih nacionalnih organov za zamrznitev in zaplembo nezakonito pridobljenega premoženja. Poleg tega se bo revidiral pravni okvir glede orožja. To naj bi storilcem kaznivih dejanj in teroristom preprečevalo dostop do orožja.

Preiskovanje kibernetske kriminalitete je povezano s številnimi izzivi, zato sta v agendi predlagana okrepitev zmogljivosti organov pregona, zlasti prek Europolovega Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti, in obravnava ovir za kazenske preiskave pri kibernetski kriminaliteti, predvsem v povezavi z dostopom do dokazov. Hkrati bo prednostna pozornost namenjena izvajanju zakonodaje za napade na informacijske sisteme in boj proti spolnemu izkoriščanju otrok.

5.

1.3 Ocena ogroženosti glede organizirane kriminalitete EU

Skladno s Stockholmskim programom so države članice sprejele Sklepe Sveta o oblikovanju in izvajanju političnega cikla EU za organizirano kriminaliteto in hude oblike mednarodne kriminalitete na osnovah Evropskega kriminalističnoobveščevalnega modela kot sistema nadgradnje za zaznavo groženj posameznih vrst kriminalitete, na podlagi katerega se določajo prednostne dejavnosti.

Politični cikel EU za boj proti hudim oblikam organiziranega mednarodnega kriminala je metodologija, ki jo je leta 2010 določila EU in ki je namenjena boju proti najpomembnejšim grožnjam v povezavi s kriminalom, s katerimi se spopada EU. Vsak cikel traja štiri leta in prispeva k izboljšanju usklajevanja določenih prednostnih nalog na področju kriminala ter sodelovanja pri teh nalogah. S kriminalom povezane grožnje se ugotavljajo na podlagi kriminalističnoobveščevalnih informacij (Europolova ocena ogroženosti zaradi hudih oblik organiziranega kriminala - SOCTA 2017), nato pa se opredelijo na politični ravni kot Sklepi Sveta o določitvi prednostnih nalog EU v boju proti hudim kaznivim dejanjem in organiziranemu kriminalu za politični cikel (2018-2021). Evropska komisija, države članice in agencije pripravijo večletne strateške načrte, ki se izvajajo z operativnimi akcijskimi načrti za posamezno prednostno nalogo in leto. Omenjeni načrti vključujejo skupne ukrepe držav članic, ki se izvajajo kot projekti Evropske večdisciplinarne platforme proti grožnjam kriminala (EMPACT). Države članice, institucije in agencije EU so s tem zavezane upoštevanju ugotovitev in opredeljenih prioritet ter njihovemu vključevanju v svoje dejavnosti za preprečevanje in zatiranje kriminalitete.

5.

1.4 Strateški ukrepi EU kot odziv na posamezne vrste kriminalitete

Države članice EU so sprejele strateške dokumente, ki so usmerjeni k skupnemu pristopu za določeno vrsto kriminalitete. Ti dokumenti so:

-

Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko EU, dokument Sveta 10715/16;

-

Strategija notranje varnosti za EU: Oblikovanje evropskega modela varnosti, dokument Sveta 5842/2/2010;

-

Resolucija Evropskega parlamenta o obnovitvi strategije notranje varnosti EU (2014/2918(RSP));

-

prenovljena strategija notranje varnosti za EU 2015-2020, ki zajema:

-

sklepe Sveta z dne 16. junija 2015 o prenovljeni strategiji notranje varnosti za EU 2015-2020, 9798/15, ki temeljijo na sporočilu Komisije z naslovom Evropska agenda za varnost (COM (2015) 185 final, 28. 4. 2015), in

-

sklepe Sveta z dne 4. in 5. decembra 2014 o razvoju prenovljene strategije notranje varnosti za EU,15670/14;

-

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 9. julija 2015 o evropski agendi za varnost (2015/2697(RSP));

-

Izvedbeni dokument prenovljene strategije notranje varnosti za Evropsko unijo 2015-2020, dokument Sveta (5298/1/16);

-

Sklepi Sveta o oblikovanju in izvajanju političnega cikla EU za organizirani kriminal in hude oblike mednarodnega kriminala, dokument Sveta 15358/10;

-

Sklepi Sveta o določitvi prednostnih nalog EU v boju proti hudim kaznivim dejanjem in organiziranemu kriminalu za obdobje 2014-2017, dokument Sveta 12095/13;

-

Projekti EMPACT, dokument Sveta 14518/12;

-

Sklepi Sveta EU z dne 3. decembra 2015 o integrativnem in komplementarnem pristopu k boju proti terorizmu na zahodnem Balkanu, 14986/15;

-

Integrativen načrt ukrepanja v sklopu pobude EU za boj proti terorizmu na zahodnem Balkanu, dokument Sveta 13887/15;

-

Strategija EU na področju drog (2013-2020) (UL C 402/1, 29. 12. 2012);

-

Akcijski načrt EU za boj proti drogam (2013-2016) (UL C 351/1, 30. 11. 2013);

-

Strategija Evropske unije za kibernetsko varnost: odprt, varen in zanesljiv kibernetski prostor, dokument Sveta 6225/13;

-

Direktiva 2013/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. avgusta 2013 o napadih na informacijske sisteme in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2005/222/PNZ (UL L 218/8, 14. 8. 2013);

-

Direktiva (EU) 2016/1148/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (UL L št. 194 z dne 19. 7. 2016, str. 1);

-

Strategija Evropske unije za boj proti terorizmu, dokument Sveta 14469/4/05;

-

Strategija EU za boj proti radikalizaciji in novačenju (CS/2008/15175);

-

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. februarja 2015 o boju proti terorizmu (2015/2530 (RSP));

-

Smernice Sveta za strategijo EU za boj proti radikalizaciji in novačenju teroristov, dokument Sveta 13469/1/14 REV 1;

-

Direktiva evropskega parlamenta in sveta o boju proti terorizmu in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ o boju proti terorizmu, COM (2015) 625 final;

-

Akcijski načrt za okrepitev boja proti financiranju terorizma, COM (2016) 50 final;

-

Akcijski načrt EU za boj proti tihotapljenju migrantov (2015-2020), (COM (2015) 285 final, 27. 5. 2015);

-

Strategija EK za boj proti goljufijam (COM (2011) 376 final);

-

Uredba (EU) št. 250/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o uvedbi programa za spodbujanje dejavnosti na področju zaščite finančnih interesov Evropske unije (program Herkul III) in razveljavitvi Sklepa št. 804/2004/ES (UL L 84/6, 20. 3. 2014);

-

Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (OJ L 141, 5. 6. 2015);

-

Akcijski načrt EU za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami (COM 2016) 87 final, 26. 2. 2016;

-

Sklepi sveta za Akcijski načrt za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami, sprejeti 20. junija 2016 (ST 10512/16).

Te strategije in druge dokumente je treba šteti kot operativne, akcijsko usmerjene instrumente posameznih politik, ki jih morajo pristojni organi držav članic izvajati skladno s svojo zakonodajo in upoštevati pri načrtovanju svojih dejavnosti.

Ključno sporočilo vseh strateških dokumentov je, da pristojni resorji aktivno sodelujejo z drugimi državami, hkrati pa k sodelovanju pritegnejo vse druge državne organe, da se zagotavlja večagencijski pristop pri preprečevanju in zatiranju kriminalitete. Poudarja se tudi, da je zelo uspešen instrument za preprečevanje in zatiranje kriminalitete odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali drugega premoženja, povezanega s kaznivimi dejanji.

5.

2 Organizacija združenih narodov

Organizacija združenih narodov (v nadaljnjem besedilu: OZN) kot globalna mednarodna organizacija skladno z načelom vzpostavljanja in zagotavljanja pravne države izvaja dejavnosti za razvoj, promocijo in implementacijo mednarodnih norm in standardov mednarodnega prava. Dejavnosti OZN za preprečevanje kriminala in obravnavanje storilcev kaznivih dejanj so usmerjene v iskanje skupnih rešitev za zatiranje in preprečevanje različnih oblik kriminalitete na globalni ravni. Znotraj te organizacije deluje tudi Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) kot globalni akter za boj proti prepovedanim drogam, terorizmu, mednarodni kriminaliteti in korupciji. Deklaracija Združenih narodov za novo tisočletje (A/RES/55/2, 8. plenarno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov, točka VIII/30) je zavezala države članice razvojnim ciljem, na podlagi katerih morajo te vložiti dodatne napore za zatiranje vseh oblik transnacionalne kriminalitete, razvijati ukrepe za boj proti drogam in uskladiti dejavnosti proti mednarodnemu terorizmu ter drugim transnacionalnim grožnjam. Republika Slovenija je ratificirala vse ključne mednarodne pravne akte OZN, prav tako pa kot članica organizacije upošteva vse strateške dokumente in dejavnosti, ki izhajajo iz njih, ter jih vključuje v razvojne načrte in dejavnosti pristojnih organov.

5.

3 Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi

Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (v nadaljnjem besedilu: OVSE) je največja regionalna organizacija, ki temelji na sodelovanju in celostnem pristopu do problemov. Glavne naloge so: ukrepi za krepitev zaupanja in varnosti, zgodnje opozarjanje, preventivna diplomacija, preprečevanje konfliktov, pokonfliktna obnova, varstvo človekovih pravic, nadzor nad orožjem, krepitev civilne družbe, demokratizacija, vzpostavitev institucij, opazovanje volitev, vzpostavitev sodnega sistema, usposabljanje policije ter boj proti terorizmu, organiziranemu kriminalu in trgovini z ljudmi. OVSE tako kot evropska regionalna organizacija spodbuja izvajanje mednarodnih pravnih aktov med državami članicami te organizacije in na podlagi drugih strateških dokumentov spodbuja razvoj dejavnosti za preprečevanje in zatiranje oblik kriminalitete, ki zahtevajo skupen pristop v širši regiji. Republika Slovenija je njena aktivna članica in tako njeni pristojni organi vključujejo sprejete razvojne dokumente v svoje dejavnosti in naloge.

5.

4 Svet Evrope

Temeljni cilj držav članic Sveta Evrope je ustvariti skupen demokratičen in pravni prostor na vsej evropski celini ob spoštovanju ključnih vrednot: človekovih pravic, demokracije in vladavine prava. Glavne naloge so: varstvo človekovih pravic, demokracije in pravne države; ozaveščanje ljudi ter spodbujanje razvoja evropske kulturne identitete in raznolikosti; iskanje skupnih rešitev za težave, s katerimi se srečuje evropska družba (diskriminacija manjšin, sovraštvo do tujcev, nestrpnost, varstvo okolja, bioetika, trgovina z ljudmi, organizirani kriminal, nasilje nad otroki itd.); pomoč pri utrjevanju demokratičnih sistemov v Evropi s podporo političnim, zakonodajnim in ustavnim reformam.

Z namenom preprečevanja in zatiranja različnih transnacionalnih oblik kriminalitete so države članice Sveta Evrope sprejele več mednarodnih pogodb, ki vzpostavljajo skupne standarde in pravne okvire za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon določenih oblik kriminalitete. Že Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2007-2011 je vsebovala nekatere ključne instrumente, ki so veljavni in se bodo uporabljali tudi v prihodnje, kot specifičen in referenčni globalni okvir za zatiranje kibernetske kriminalitete na svetovni ravni pa je treba omeniti Konvencijo o kibernetski kriminaliteti, ki jo je sprejel Svet Evrope 23. novembra 2001, in pripadajoče protokole (Zakon o ratifikaciji Konvencije o kibernetski kriminaliteti in Dodatnega protokola h Konvenciji o kibernetski kriminaliteti, ki obravnava inkriminacijo rasističnih in ksenofobičnih dejanj, storjenih v informacijskih sistemih - MKKKDP; Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 17/04), Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi, ki so jo države članice Sveta Evrope in druge podpisnice konvencije sklenile v Varšavi 16. maja 2005 (Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi - MKUTL; Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 14/09). Prav tako je Republika Slovenija sprejela Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 4/10), Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 1/15) ter Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 13/13).

5.

5 Regionalne in dvostranske pobude sodelovanja

V skladu z Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije in drugimi strateškimi dokumenti Republike Slovenije, EU, OZN in drugih mednarodnih organizacij ter pobud o sodelovanju držav za namene zatiranja kriminalitete je za uspešnost pristojnih organov nujno čezmejno sodelovanje. Tako se spodbuja aktivno sodelovanje v mednarodnih organizacijah ali pri drugih pobudah držav, ki podpirajo dejavnosti za zatiranje kriminalitete in zagotavljanje javne varnosti v ožjih geografskih regijah.

6.

PODROČJA PREPREČEVANJA IN ZATIRANJA KRIMINALITETE

6.

1 Varnost v lokalnih skupnostih

6.

1.1 Opis problema

Policija si je v različnih obdobjih prizadevala vzpostavljati ustrezen stik z državljani in lokalno skupnostjo pri vprašanjih, povezanih z varnostjo. Pri tem je bila različno uspešna, uspeh pa je bil odvisen tudi od družbene ureditve in pozornosti, ki jo je država namenjala temu področju. Vloga policije v skupnosti se je spremenila po osamosvojitvi Slovenije in ob uvedbi novega družbenega sistema, zaradi česar je bil potreben drugačen pristop policije pri delu v skupnosti. S spremembo družbenega sistema se je nekoliko spremenil tudi način dela policije. Policijsko delo je lahko učinkovito samo takrat, ko so policisti prisotni v skupnosti in skupaj z njo sodelujejo pri ugotavljanju težav in odpravljanju vzrokov za njihov nastanek.

Raziskave kažejo, da je policijsko delo v skupnosti v Sloveniji dobro opredeljeno predvsem v strateško usmerjevalnih in operativnih dokumentih Ministrstva za notranje zadeve in Policije, kar pa za implementacijo ni dovolj, saj manjkajo spremembe pri organizaciji dela in ocenjevanja njegove uspešnosti.

Policijsko delo v skupnosti se najočitneje odraža v delovanju lokalne ravni uslužbencev policije in varnostnih sosvetov. Glavni izzivi za prihodnost so, kako pritegniti lokalno prebivalstvo k sodelovanju v prizadevanjih za večjo varnost, kako utrditi uvajanje in izvajanje filozofije policijskega dela v skupnosti ter kako zagotoviti visoko stopnjo integritete na obeh straneh partnerskega sodelovanja.

Raziskava je pokazala tudi, da se prebivalci na splošno počutijo zelo varno v svojem okolju. Obstaja povezanost med pripravljenostjo za sodelovanje in sprejemanjem policijskega dela kot pravičnega in legitimnega. Posamezniki, ki menijo, da policija ravna postopkovno pravično, slednjo pogosteje obravnavajo kot legitimno in so se bolj pripravljeni vključiti v preprečevanje in zatiranje kriminalitete ter drugih kršitev javnega reda. Kljub navedenemu prebivalci na splošno glede zagotavljanja varnosti največ pričakujejo prav od policije.

6.

1.2 Vzroki

V zadnjih letih je policija veliko pozornosti namenila izvajanju preventivnih aktivnosti na različnih področjih dela. Za izvedbo tega so bila izdelana številna gradiva, ki so bila državljanom in različnim skupnostim predstavljena na različne načine (predavanja, okrogle mize, sodelovanje na sejemskih prireditvah, nastopi v medijih, igre s preventivno vsebino itd.). Glavni nosilci teh aktivnosti na lokalni ravni so bili policisti - vodje policijskih okolišev, na regijski in državni ravni pa posamezni inšpektorji oziroma delavci službe znotraj Generalne policijske uprave, ki so sočasno tudi usklajevali večino aktivnosti. Z zavedanjem, da preventivno delo ni dovolj za uspešno in učinkovito policijsko delo v skupnosti, je treba zagotoviti celovit pristop k policijskemu delu, kar pomeni, da je treba učinkovito in uspešno izvajati preventivne in represivne naloge, da bodo interesi in potrebe lokalne skupnosti kar najbolj zadovoljeni.

Policijsko delo v skupnosti ni samo preventivno, ampak tudi represivno. Naloge morajo biti vsebinsko kakovostne in usmerjene v čim hitrejše odpravljanje varnostnih problemov, s tem pa je mogoče pomembno vplivati na zadovoljstvo ljudi oziroma na njihov občutek varnosti. Število izvedenih represivnih ukrepov je le obstranski kazalnik uspešnosti policijskega dela v skupnosti. Tega ni mogoče primerjati z usmerjenimi aktivnostmi za doseganje rezultatov na posameznih področjih dela, na katerih so pomembni tudi kvantitativni rezultati.

Pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti v lokalni skupnosti imajo tudi občinska redarstva. Vse občine so zavezane sprejeti občinski program varnosti, ki je usklajen s strateškimi dokumenti Ministrstva za notranje zadeve in Policije. S programom se na podlagi ocene varnostnih razmer podrobneje določita vrsta in obseg nalog občinskega redarstva, prioritete dela in sodelovanje s policijo, občinski organi pa enkrat letno ocenijo izvajanje občinskega programa varnosti.

Pomena policijskega dela v skupnosti se morajo ob vsakem stiku z občani zavedati vsi uslužbenci policije, ne glede na to, kakšno je delo in na kateri ravni ga opravljajo. Zelo pomembno pa je, da se preventivni in represivni ukrepi izvajajo na visoki profesionalni ravni, kar pomeni, da je treba delo opravljati ne le strokovno, ampak tudi etično, humano in pravično. Integriteta policistov in spoštljivi medsebojni odnosi znotraj in navzven morajo biti na prvem mestu, saj se zaupanje ljudi lahko izgubi že z najmanjšimi napakami. Pri opravljanju nalog se je treba zavedati temeljnega poslanstva policije - služiti ljudem.

6.

1.3 Rešitve

-

Sodelovanje s skupnostmi, občinskimi redarstvi in posamezniki mora biti prilagojeno nastalim oziroma pričakovanim varnostnim problemom. Biti mora pravočasno in izvedeno tako, da bo učinkovito in bo izboljšalo varnost na nekem območju. Skupnost bo z delom policije zadovoljna le, če se bo ta na varnostni problem odzvala čim prej.

-

Sprememba miselnosti o vlogi policijskega dela v skupnosti v smislu, da to niso samo preventivne aktivnosti, temveč predvsem usmerjenost v ugotavljanje varnostnih problemov, ki so specifični za posamezno lokalno okolje. V nadaljevanju sledi iskanje rešitev, metod in oblik dela, sodelovanje z vsemi deležniki, ki so potrebni za skupen nastop ter popis števila tako rešenih varnostnih problemov, ocenjevanje pravilnosti pristopov itd. Spodbujati je treba ustvarjalnost policistov ter razmisliti o izbiri ustreznih oblik in metod dela policije.

-

Povečevati je treba zavedanje, da je policijsko delo v skupnosti naloga vseh policistov, in ne samo vodij policijskih okolišev. Brez ustrezne odgovornosti za izvajanje policijskega dela v skupnosti ni mogoče pričakovati ustreznih rezultatov. Vsi uslužbenci policije se morajo zavedati te odgovornosti, vodstva enot pa morajo temu prilagoditi svoje aktivnosti.

-

Strokovna služba na državni ravni je odgovorna za strateški razvoj tega področja, medtem ko je vodstvo regionalne in lokalne ravni odgovorno za uspešno in učinkovito izvajanje nalog policijskega dela v skupnosti.

-

Policijsko delo v skupnosti naj bo usmerjeno k »uporabnikom« varnostnih storitev policije, temeljiti pa na partnerskem sodelovanju in medsebojnem zaupanju. Policija in javnost morata skupaj ugotavljati varnostne probleme in jih reševati za izboljšanje kakovosti življenja vseh prebivalcev.

6.

1.4 Cilji

-

Ugotavljanje varnostnih problemov ter iskanje rešitev, metod in oblik dela, ki so potrebni za rešitev.

-

Več partnerskega sodelovanja s posamezniki, lokalno skupnostjo, državnimi organi, civilno družbo in drugimi varnostnimi subjekti.

-

Prepoznava dobrih praks in širitev na preostale policijske uprave ter policijske postaje znotraj države.

-

Proaktivno sodelovanje z lokalno skupnostjo oziroma vzpostavitev novih, učinkovitejših oblik sodelovanja.

-

Večja vidnost in okrepljena prisotnost policistov v lokalni skupnosti.

6.

1.4.1 Strategija/program - varnost v lokalnih skupnostih

Ključne dejavnosti/ukrepi

Pobude policije lokalnim skupnostim za ustanovitev varnostnih sosvetov in proaktivno delovanje, učinkovito reševanje varnostnih problemov, sodelovanje z državljani in predstavniki lokalne skupnosti pri preventivnih projektih, večja vidnost in okrepljena prisotnost policistov v lokalni skupnosti, usklajevanje občinskih programov varnosti z lokalno skupnostjo, izvajanje aktivnosti, določenih v protokolih o sodelovanju z občinskimi redarstvi, profesionalno opravljanje nalog in odnos do ljudi, načrtno in sistemsko usposabljanje policistov na tem področju.

Nosilec:

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija.

Sodelujoči:

-

vodstva samoupravnih lokalnih skupnosti - župani in občinski sveti;

-

Skupnost občin Slovenije;

-

Združenje občin Slovenije;

-

Združenje mestnih občin Slovenije;

-

državljani in preostala civilna združenja z javnim interesom.

Rok za izvedbo:

-

stalna naloga.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

število vsebinsko kakovostnih in dobrih rešitev ter praks pri delu v skupnostih;

-

število prenesenih dobrih praks v druge regionalne in lokalne enote policije;

-

število pritožb zoper delo policistov;

-

število preventivnih aktivnosti skupaj s predstavniki lokalne skupnosti in vsebina izvedenih nalog.

6.

1.4.2 Strategija/program - analiza uspešnosti izvajanja 35. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji

Ključne dejavnosti/ukrepi

35.

člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13, 11/14, 86/15, 77/16, 77/17 in 36/19) določa, da policijske uprave in območne policijske postaje znotraj svojih pristojnosti sodelujejo z organi samoupravnih lokalnih skupnosti na področjih, ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v samoupravni lokalni skupnosti. V anketi bodo tudi vprašani o njihovih predlogih za izboljšanje sodelovanja.

Nosilec:

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija.

Sodelujoči:

-

vodstva samoupravnih lokalnih skupnosti - župani in občinski sveti;

-

Skupnost občin Slovenije;

-

Združenje občin Slovenije;

-

Združenje mestnih občin Slovenije.

Rok za izvedbo:

-

31. december 2019.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

izdelana analiza.

6.

2 Nasilje

6.

2.1 Opis problema

Nasilje je splošen družbeni problem, pri čemer obstajajo različne oblike nasilja, vsaka posebej pa vpliva na občutek varnosti in kriminaliteto nasploh. V vsaki izmed omenjenih oblik nasilja gre za specifičen sociološki položaj, povezan z mnogo dejavniki, ki posredno in neposredno vplivajo na posamezno nasilje. Tako na družinsko in medvrstniško nasilje ter nasilje nad ženskami lahko vpliva socialno-ekonomski položaj posameznikov, uporaba oziroma zloraba sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij, stopnja tradicionalizacije družbe ter stopnja enakosti žensk in moških. Nasilje na športnih prireditvah pa izhaja predvsem iz subkulturnega okolja posamezne skupine, ki se identificira z določeno ideologijo.

Nasilje v družini - obravnava tega problema presega meje zasebnosti družine kot ustavne kategorije, ki simbolizira zasebnost in svobodno izbiro. Republika Slovenija se je z uveljavitvijo Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08, 68/16 in 54/17 - ZSV-H), Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-2014 in Akcijskega načrta za preprečevanje nasilja v družini 2010-2011 zavezala ustvarjanju družbe, v kateri nobena oblika nasilja ni sprejemljiva, in temu, da se, kadar vendarle pride do nasilja, ustrezno ukrepa, kot je predvideno v področni zakonodaji. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na podlagi novelirane zakonodaje o nasilju v družini pripravlja nov strateški dokument v obliki nacionalnega programa za preprečevanje nasilja v družini in nasilja nad ženskami, ki bo vključeval aktivnosti za obdobje 2018-2024.

Nasilje nad ženskami - nasilje nad ženskami je kompleksen pojav, saj se dogaja tako v zasebni kot v javni sferi. Pomeni nasilje, ki je usmerjeno proti ženski, ker je ženska, ali nesorazmerno prizadene ženske. Ima številne pojavne oblike, od nasilja v partnerskih odnosih do zalezovanja, spolnega nasilja, prisilnih porok, pohabljanja ženskih spolovil, prisilnih prekinitev nosečnosti in prisilne sterilizacije, spolnega nadlegovanja do spletnega nasilja. Kljub temu, da je Republika Slovenija zlasti v zadnjem desetletju že sprejela pomembno zakonodajo (npr. Zakon o preprečevanju nasilja v družini, spremembe Kazenskega zakonika) in izvedla številne ozaveščevalne kampanje, da se daje velik poudarek usposabljanju strokovnega kadra, pa s stanjem na področju nasilja nad ženskami ne moremo biti zadovoljni, saj pojav še ni izkoreninjen. Treba je torej zagotoviti razumevanje ključnih vzrokov za nastanek nasilja nad ženskami in kontinuirano izvajati dejavnosti za njihovo odpravo.

Medvrstniško nasilje (Glej opombo 5) - potrebno je zavedanje, da je medvrstniško nasilje kompleksen pojav, v katerem se odražajo številna družbena vprašanja in težave, za celostno razumevanje pa je treba na pojav pogledati tudi z vidika spola. Mladostniki niso ločeni od širše družbe, zato omenjeno obliko nasilja ni mogoče obravnavati ločeno od širših družbenih vprašanj, povezanih s socialno-ekonomskim položajem družin, položajem mladih v družbi, nestrpnostjo do različnih družbenih skupin in drugimi okoliščinami ter dejavniki, ki vplivajo na mlade. Omenjeno nasilje se v fizičnem prostoru največkrat dogaja v šolskih okoliših ali na javnih površinah v neposredni bližini, vključuje pa tudi kibernetski prostor. Posebna oblika psihičnega nasilja med vrstniki namreč vključuje zlorabo sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (interneta, mobilne telefonije). Zaradi tega je pomembno razumevanje vloge izobraževalnih institucij, ki se morajo neposredno vključevati v preprečevanje in zatiranje omenjenih oblik medvrstniškega nasilja.

Nasilje na športnih prireditvah - to je posebna oblika nasilja, ki se v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja pri različnih športnih panogah. Tudi tukaj gre za poseben družbeni fenomen, saj posamezna subkulturna skupina z različnimi aktivnostmi poskuša neposredno in posredno vplivati na družbo in njena pravila. V Evropski konvenciji o nasilju in nedostojnem obnašanju gledalcev na športnih prireditvah, zlasti na nogometnih tekmah (Uradni list SFRJ-MP, št. 14-34/90), je določeno, da so vse oblike nasilja prepovedane oziroma nesprejemljive. Ob tem je potrebno zavedanje, da pri tej obliki nasilja z odgovornostjo posredno nastopajo tudi druge fizične in pravne osebe, ki pa v vseh primerih ne morejo uresničevati svoje politike zagotavljanja varnosti.

Nasilje nad otroki na svetovnem spletu

V zadnjih 20 letih je opazen izreden napredek v razvoju informacijsko-komunikacijske (IK) tehnologije, zlasti strojne opreme in programskih orodij. Predvsem internet, različne spletne aplikacije in družbena omrežja so dostopni tudi otrokom in mladostnikom, ki so pravzaprav generacija, rojena v obdobju najnovejših digitalnih storitev in možnosti. S tega vidika je tehnologija pozitiven dejavnik v razvoju človeštva in družbe. Kljub pozitivnim lastnostim pa ranljivost IK-tehnologije, kot tudi neznanje, naivnost otrok in mladostnikov ter pasivnost njihovih staršev, s pridom izkoriščajo posamezni storilci ali celo organizirane kriminalne združbe, ki želijo uresničiti svoje finančne oziroma materialne interese, pa tudi izživljanje svojih spolnih parafilij oziroma preferenc. Ciljna populacija, ki je žrtev teh dejanj, so predvsem otroci in mladostniki.

Preprečevanje in odkrivanje vseh oblik nasilja ob upoštevanju vidika spola je obsežna naloga države, ki za uspešnost nujno potrebuje usklajeno delovanje vseh pristojnih organov. Ciljno usmerjene preventivne in vzgojne komponente prispevajo k oblikovanju temeljih vrednot, ki jih ima posameznik vse življenje.

6.

2.2 Vzroki

Vzroki za pojav omenjenih oblik nasilja so največkrat socialno-ekonomski, vpliva pa tudi splošen družbeni položaj in družbeni ter kulturni vzorci vedenja žensk in moških. Pri tem prihaja tudi do zmanjševanja pomena vrednostnega sistema, predvsem z občutkom do sočloveka, in do zmanjšanja solidarnosti. Dejstvo je, da so socialno-ekonomski položaj in okoliščine, v katerih živimo, vse bolj različni. Drugače kot v preteklosti je razumljen tudi položaj posameznika v družbi, kar vpliva na oblikovanje pedagoških strategij in vzgojnih pristopov. V kompleksni družbi se spreminjajo tudi razumevanje, položaj in vloga nekaterih trdnih kategorij. Posameznik naj bi bil vse bolj soočen s posledicami tako imenovane družbe tveganja, zato je toliko ranljivejši.

Družba od posameznikov veliko pričakuje in ta pričakovanja so si vsaj na videz nasprotujoča. Vsakič znova je treba iskati načine, kako hkrati uresničevati zahteve po univerzalnosti in partikularnosti, kolektivnosti in individualnosti, čim večji vključenosti in hkrati odličnosti ipd.

Nasilje v družini je od uvedbe Zakona o preprečevanju nasilja v družini obravnavano bistveno drugače kot pred letom 2008. Prej se številne žrtve dolgo časa niso odločile za prijavo nasilneža, ker niso verjele, da bo tako njim samim kot tudi njihovim otrokom zagotovljena ustrezna pomoč. Splošna toleranca do nasilja v družini se je v Sloveniji predolgo skrivala za lažnim izgovorom, da se v posamezno družino nima nihče pravice vpletati oziroma v njej posredovati, s čimer se je nasilnežem dajala tiha legitimnost pri njihovem ravnanju. Kriminološke raziskave kažejo, da na obseg nasilja v družini ni mogoče bistveno vplivati s kazenskopravnimi ukrepi, temveč predvsem z zagotavljanjem sodelovanja različnih organov in organizacij ter s strokovnim delom, ki je vedno usmerjeno k dolgoročni ureditvi življenjskih razmer žrtve. Ta cilj Zakon o preprečevanju nasilja v družini dosega z različnimi instituti, kar je pokazala tudi analiza njegovega delovanja v triletnem obdobju.

Nasilje nad ženskami je ena najbolj razširjenih oblik kršitev človekovih pravic ter oblika diskriminacije zaradi spola. Izhaja iz neenakovrednih družbenih odnosov med ženskami in moškimi ter utrjuje in krepi družbeno neenakost žensk in moških. Med dejavniki tveganja za nastanek najrazličnejših oblik in vrst nasilja nad ženskami so tako tudi spolni stereotipi, torej zakoreninjene in trdovratne predstave o vlogi žensk in o vlogi moških tako v družbi kot v zasebni sferi. Nacionalna raziskava leta 2010 o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih (Glej opombo 6) je pokazala, da je od dopolnjenega 15. leta dalje eno od oblik nasilja v zasebni sferi doživela vsaka druga ženska. Raziskava, opravljena v EU-28 (Glej opombo 7), pa je pokazala, da je spolno nadlegovanje v zadnjem letu doživela dobra desetina vprašanih, zalezovanju je bilo izpostavljenih približno 3 odstotki anketirank, spolnemu nasilju pa 2 odstotka.

Med dejavniki tveganja za medvrstniško nasilje je mogoče navesti številne, med drugim odnose, vzgojo, komunikacijo, vrednote v družini otroka, osebnostno strukturo, samospoštovanje, čustveno pismenost otrok, sposobnost empatije, vedenjske vzorce, sposobnost za reševanje konfliktov, skupinsko dinamiko v razredu in okolju, odnose dominacije in podrejanja, vloge, ki jih imajo otroci, toleranco do nasilja znotraj šolskih okolišev in v družbi ter vplive širšega družbenega okolja. Ob vseh že navedenih dejavnikih je pomembno poudariti tudi vpliv socialno-ekonomskih dejavnikov na učno uspešnost. Prav slednja je namreč pomemben dejavnik tveganja za mladoletniško nasilje.

Dejavniki tveganja pri nasilju na športnih prireditvah so zavedanje subkulture posamezne skupine, ki z različnimi aktivnostmi poskuša opozarjati na nepravilnosti v družbi. Pri tem te skupine s sociološkega in psihološkega vidika državo dojemajo kot segment represije in omejevanja splošnih pravic. Tako velikokrat z ideološko podporo posameznih drugih subkulturnih skupin poskušajo spreminjati demokratizacijo države. V teh okvirih je bistveno zavedanje pomena izobraževanja in podajanja vrednostnega sistema v družbi.

Ob sočasni vse bolj povezovalni in digitalni družbi, v kateri praktično vsak posameznik vsaj pričakuje, če že ne kar zahteva, hiter, natančen in učinkovit pretok informacij ter njihov stalni dostop, se pojavljajo potrebe po preprostem in varnem komuniciranju. Dandanes je vsa IK-tehnologija dejansko dostopna vsem brezplačno ali ob plačilu. Enako velja, da je vsa ta tehnologija, zlasti internet, različne spletne aplikacije in družbena omrežja, dostopna tudi otrokom in mladostnikom, ki so pravzaprav generacija, rojena v obdobju najnovejših digitalnih storitev in možnosti. Kriminalni trendi se sproti spreminjajo, storilci teh dejanj pa na različnih forumih (pogosteje v zaprtem ali zasebnem omrežju, poznanem z angleškim izrazom darknet) drug drugega poučujejo, kako storiti spolno zlorabo in kako poskrbeti za uničenje dokazov. Potreba po odnosih in družbeni pripadnosti se pri storilcih pojavi tudi z nadvlado, premočjo in nadzorom nad šibkejšimi (pogosto so to otroci in mladostniki), do katerih zelo preprosto dostopajo z uporabo različnih komunikacijskih programskih orodij in družbenih omrežij; neznanci torej vstopajo v njihove otroške sobe in z njimi intenzivno komunicirajo, v nadaljevanju pa jih pripravijo, da počnejo stvari na njihovo zahtevo, sami pa to posnamejo. Obstaja tudi popolnoma nasproten vidik: številni otroci in mladostniki iščejo pozornost drugod namesto v domačem okolju, iščejo lastno osebno in spolno identiteto, uveljavljajo svoj položaj v družbi, potrebujejo takojšnje potrditve, razpoloženje in samozavest jim lahko naglo nihata itn. Ravno zato objavljajo svoje posnetke na svetovnem spletu.

6.

2.3 Rešitve

-

Zagotoviti je treba večjo ozaveščenost javnosti o človekovih pravicah, nediskriminaciji, enakosti žensk in moških, prepoznavanju vseh oblik nasilja in ukrepanju zoper njega (krepitev izobraževalne vloge medijev pri zmanjševanju vseh oblik nasilja).

-

Izvesti je treba proces spreminjanja družbenih in kulturnih vzorcev vedenja obeh spolov za odstranitev predsodkov, običajev in druge prakse, ki temelji na ideji nadrejenosti/podrejenosti spolov ter na stereotipnih vlogah obeh spolov.

-

Zmanjšati je treba tvegano in škodljivo rabo alkohola in prepovedanih drog.

-

Skrajšati je treba čas prijavljanja in odkrivanja povzročiteljev nasilnih dejanj ter zagotoviti učinkovito medinstitucionalno sodelovanje.

-

Izboljšati je treba zakonsko varstvo in zaščito otrok ter mladih žrtev spolnih zlorab.

-

Zagotoviti je treba specialistično usposobljenost vseh strokovnjakov, ki se vključujejo v obravnavo oseb z izkušnjo nasilja ali povzročiteljev tovrstnih dejanj (socialno delo, policija, pravosodje, zdravstvo, šolstvo in nevladni sektor), vključno z znanji o enakosti med ženskami in moškimi, o potrebah in pravicah žrtev ter preprečevanju sekundarne viktimizacije.

-

Poskrbeti je treba za izobraževanje otrok v vrtcih in šolah o pomenu vrednostnega sistema, s poudarkom na razumevanju pomena preprečevanja vseh oblik nasilja, nestrpnosti itd. ter vključitev vprašanj kot so enakost med ženskami in moškimi, nestereotipne vloge spolov, medsebojno spoštovanje, nenasilno reševanje sporov v medosebnih odnosih, nasilje nad ženskami zaradi spola in pravica do osebne integritete, prilagojenega razvijajočim se sposobnostim udeležencev izobraževanja.

-

Z javnimi razpisi je treba zagotoviti zadostna sredstva, da bodo imele nevladne organizacije možnost izvajati že uveljavljene programe pomoči in razvijati nove oblike.

-

Poskrbeti je treba za preventivne aktivnosti, s katerimi se bo že v predhodni fazi opozarjalo na morebitne oblike nasilja.

-

Zagotoviti je treba ustrezno in usklajeno implementacijo nacionalnega odzivnega modela za zaščito otrok.

-

Uvesti je treba celovito in sistematično usposabljanje kriminalistov za izvajanje preiskav kaznivih dejanj, povezanih s spolno nedotakljivostjo mladoletnih oseb, ter za izvajanje forenzičnega intervjuja z mladoletnimi osebami po mednarodno priznanih standardih.

-

Z znanstvenim raziskovanjem različnih oblik nasilja je treba pridobiti vpogled v pojavne oblike nasilja in identifikacijo ključnih vzrokov za njihov pojav, pri čemer je posebno pozornost treba nameniti vidiku spola.

-

Poskrbeti je treba za izvajanje različnih preventivnih aktivnosti na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni ter za vzpostavitev skupne nacionalne koordinacije različnih preventivnih programov z enakimi cilji in ciljnimi skupinami.

-

Zagotoviti zakonodajne ali druge ukrepe za vzpostavitev ali podporo programov za učenje storilcev nasilja v družini o nenasilnem vedenju v medosebnih odnosih z namenom preprečevanja nadaljnjega nasilja in spreminjanja nasilnih vedenjskih vzorcev ter ukrepe za vzpostavitev ali podporo programom, katerih namen je preprečiti storilcem, posebej spolnim prestopnikom, da bi ponovili dejanje.

-

Zagotoviti je treba ustrezne kadrovske, materialno-tehnične in finančne vire za izvajanje nalog iz te resolucije.

6.

2.4 Cilji

-

Čim širšo skupnost je treba ozavestiti o pomenu spoštovanja človekovih pravic, nediskriminaciji, enakosti žensk in moških in prepoznavanja vseh oblik nasilja ter o ukrepanju zoper njih.

-

Izvesti je treba ustrezne preventivne ukrepe v povezavi z nasiljem nad ženskami, nasiljem v družini, med mladimi in na športnih prireditvah, ob tem pa pravočasno prepoznavati nasilje in oblikovati vrednote za življenje v družbi z ničelno toleranco do nasilja.

-

Glede vseh pojavnih oblik nasilja je treba v programe osnovnih in srednjih šol vključiti vsebine, ki bodo obravnavale preventivne mehanizme v smislu preprečevanja nasilja, vključno z vprašanji enakosti med ženskami in moškimi, nestereotipnih vlogah spolov, medsebojnem spoštovanju, nenasilnem reševanju sporov v medosebnih odnosih, nasilju nad ženskami zaradi spola in pravico do osebne integritete.

-

Zagotoviti je treba uspešno preprečevanje vseh oblik nasilja in takoj zaščititi žrtev, ob tem pa vzpostaviti mehanizme, s katerimi se bodo povzročitelji nasilja rehabilitirali.

-

Izboljšati je treba zakonsko varstvo in zaščito otrok ter mladih žrtev spolnih zlorab.

-

Zagotoviti je treba strokovno (specialistično) usposobljenost vseh strokovnjakov, ki se vključujejo v obravnavo otrok in mladih z izkušnjo nasilja (socialno delo, policija, pravosodje, zdravstvo, šolstvo in nevladni sektor).

-

Na različnih vsebinskih področjih je treba vzpostavljati možnosti za ustvarjanje zagotovljene varnosti v širši skupnosti z namenom izboljšanja kakovosti življenja vseh starostnih skupin prebivalstva.

-

V okviru Kataloga programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju je treba zagotoviti sofinanciranje usposabljanja ključnih strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju pri obravnavi vseh oblik nasilja. Pri primarni preventivi je treba podpirati usposabljanje strokovnih delavcev za krepitev njihovih kompetenc za uspešno prepoznavanje in preprečevanje nasilja.

-

Vzpostaviti je treba delovanje skupin kriminalistov na državni in regionalni ravni za izvajanje identifikacij mladoletnih oseb, ki so žrtve spolnih zlorab, in storilcev teh dejanj.

-

Poskrbeti je treba za kakovostnejše zbiranje dokazil v predkazenskem postopku.

-

Vzpostavitev, posebno varno delovanje, servisiranje in nadgrajevanje evidence gradiv spolnega izkoriščanja mladoletnih oseb.

-

Urediti je treba postavitev sodobne računalniške učilnice za usposabljanje in izpopolnjevanje pri kibernetski kriminaliteti.

-

Izvesti je treba celovito in sistematično usposabljanje kriminalistov in policistov za izvajanje forenzičnega intervjuja z otroki in mladostniki po ustreznih mednarodnih standardih.

-

Vzpostaviti je treba sistem, ki bo omogočal znanstveno raziskovanje družbeno najobčutljivejših oblik nasilja (na primer medvrstniško nasilje, nasilje nad ženskami, nasilje v družini in kibernetsko nasilje) z upoštevanjem vidika spola.

-

Okrepljeno je treba sodelovati z mednarodnimi organizacijami in institucijami, zlasti z Interpolom, Europolom, Eurojustom, tujimi varnostnimi in pravosodnimi organi, pa tudi organizacijami in institucijami, ki sodelujejo v okviru svojih pristojnosti pri odkrivanju, preiskovanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost otrok.

6.

2.4.1 Strategija/program - v programih vrtcev in šol je treba izvajati vsebine, povezane s prepoznavanjem in preprečevanjem nasilja

Ključne dejavnosti/ukrepi

Vsebine za ozaveščanje otrok in mladih o problematiki nasilja bodo povečale občutljivost glede vprašanja temeljnih človekovih pravic posameznika. Pri tem je treba urediti tudi izmenjavo dobrih praks med vrtci in šolami ter izkoristiti različne možnosti, ki jih vzgojno-izobraževalni programi ponujajo za izvajanje vsebin/programov, ki prispevajo k prepoznavanju in preprečevanju vseh oblik nasilja.

Nosilec:

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Sodelujoči:

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;

-

centri za socialno delo;

-

Ministrstvo za zdravje.

Rok za izvedbo:

-

stalna naloga.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

število letnih aktivnosti, povezanih s prepoznavanjem in preprečevanjem nasilja.

6.

2.4.2 Strategija/program - nadaljevanje aktivnosti za ozaveščanje ali preventivo pri prepoznavi in ukrepanju ob zaznavi nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih (VIZ) med ravnatelji, strokovnimi delavci, predstavniki sindikalnih združenj in starševskih aktivih v teh zavodih

Ključne dejavnosti/ukrepi

Izvajanje postopkov in aktivnosti, predvidenih v Pravilniku o obravnavanju nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode ter v Navodilih za obravnavo medvrstniškega nasilja v vzgojno-izobraževalnih zavodih.

Nosilec:

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Sodelujoči:

-

centri za socialno delo;

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;

-

Ministrstvo za zdravje.

Rok za izvedbo:

-

stalna naloga.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

število in vrsta aktivnosti.

6.

2.4.3 Strategija/program - krepitev kompetenc strokovnih delavcev

Ključne dejavnosti/ukrepi

Nadaljevati z izvajanjem programov za nadaljnje strokovno usposabljanje strokovnih delavcev in vseh zaposlenih za razpoznavanje in obvladovanje različnih oblik nasilja v vrtcu in šoli, vključno z znanji o enakosti med ženskami in moškimi.

Nosilec:

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Sodelujoči:

-

prijavitelji, ki izpolnjujejo pogoje, skladne s Pravilnikom o izboru in sofinanciranju programov nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.

Rok za izvedbo:

-

stalna naloga.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

število vključenih strokovnih delavcev;

-

število programov.

6.

2.4.4 Strategija/program - oblikovanje predloga mreže institucij za podporo šolam

Ključne dejavnosti/ukrepi

Izdelati je treba predlog mreže različnih specializiranih institucij, katerih strokovno znanje je nujno za uspešno delo v šolah (svetovalni centri za mladostnike, centri za socialno delo, zdravstvene ustanove ipd.), opredeliti načine in oblike sodelovanja (protokol) ter zagotoviti ustrezna sredstva za izvajanje dogovorjenih nalog.

Nosilec:

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Sodelujoči:

-

Ministrstvo za zdravje;

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;

-

Svetovalni center;

-

centri za socialno delo.

Rok za izvedbo:

-

leto 2020.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

razvit predlog mreže institucij za podporo vzgojno-izobraževalnim zavodom.

6.

2.4.5 Strategija/program - priprava podpornih gradiv za dvig socialnih kompetenc

Ključne dejavnosti/ukrepi

Zagotavljati je treba strokovna gradiva za učitelje in otroke za izvajanje vsebin/programov, ki prispevajo h krepitvi socialnih kompetenc ter prepoznavanju in obvladovanju nasilja, vključno z znanji o enakosti med ženskami in moškimi.

Nosilec:

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Sodelujoči:

-

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti;

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;

-

Ministrstvo za zdravje.

Rok za izvedbo:

-

stalna naloga.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

priprava kakovostnih in dostopnih gradiv za učitelje in otroke.

6.

2.4.6 Strategija/program - zmanjšanje tvegane in škodljive rabe alkohola ter števila uporabnikov vseh prepovedanih drog

Ključne dejavnosti/ukrepi

Vsebine za ozaveščanje o posledicah rabe alkohola oziroma prepovedanih drog in novih psihoaktivnih snovi ter o povezavi med rabo alkohola oziroma prepovedanih drog in novih psihoaktivnih snovi ter nasiljem. Aktivnosti bodo usmerjene v izvajanje programov znotraj mreže socialnovarstvenih programov, namenjenih zmanjševanju tveganega in škodljivega pitja alkohola, ter v ozaveščanje javnosti o škodljivosti pitja alkohola oziroma uporabe prepovedanih drog in novih psihoaktivnih snovi. Prav tako bodo aktivnosti usmerjene v izvajanje socialnovarstvenih programov za zmanjševanje rabe vseh prepovedanih drog in novih psihoaktivnih snovi ter vključevanje tem o zasvojenosti v izobraževanja za strokovne delavce, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini.

Nosilec:

-

Ministrstvo za zdravje;

-

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Sodelujoči:

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport;

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;

-

Univerza v Ljubljani;

-

Univerza v Mariboru;

-

nevladne organizacije.

Rok za izvedbo:

-

stalna naloga.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

število preventivnih programov, programov zdravljenja, socialne rehabilitacije in reintegracije v družbo;

-

število uporabnikov, vključenih v programe zdravstvenih ustanov, in uporabnikov, vključenih v socialno rehabilitacijo (prepovedane droge, alkohol ipd.);

-

število o tem izvedenih izobraževanj in posvetov.

6.

2.4.7 Strategija/program - krepitev univerzalnih, selektivnih, indiciranih in okoljskih preventivnih dejavnosti za preprečevanje uporabe drog in zmanjševanje z njo povezane kriminalitete

Ključne dejavnosti/ukrepi

Preventivna dejavnost mora biti usmerjena univerzalno, na celotno populacijo in selektivno, na ranljive skupine, katerih pripadniki bi lahko zaradi različnih dejavnikov tveganja začeli zlorabljati droge. Z osredotočanjem intervencij na ogrožene skupine in posameznike s ciljem zadovoljevanja njihovih konkretnih potreb se poveča verjetnost, da bo intervencija uspešna. Indicirana preventiva je usmerjena na posameznike, pri katerih je zaznano povečano tveganje za razvoj zasvojenosti v poznejšem življenju. Namen indicirane preventive sta zgodnja prepoznava in ciljna obravnava posameznikov. Preventivni programi potekajo na lokalni in državni ravni.

Nosilec:

-

Ministrstvo za zdravje.

Sodelujoči:

-

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti;

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport;

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;

-

Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke;

-

nevladne organizacije;

-

samoupravne lokalne skupnosti.

Rok za izvedbo:

-

stalna dejavnost.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

število preventivnih programov za preprečevanje uporabe prepovedanih drog in novih psihoaktivnih snovi ter zasvojenosti z njimi za različne ciljne skupine, še posebno v šolah in drugih okoljih,

-

zagotavljanje sprotnega in doslednega obveščanja o pojavu novih psihoaktivnih snovi.

6.

2.4.8 Strategija/program - učinkovito medinstitucionalno sodelovanje, izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev

Ključne dejavnosti/ukrepi

Z učinkovitim medinstitucionalnim sodelovanjem in ozaveščenimi, strokovno usposobljenimi svetovalci, ki pridejo v stik z žrtvijo ali povzročitelji nasilja, bodo ukrepi za preprečevanje nasilja in s tem kaznivih dejanj oziroma kaznivih ravnanj učinkovitejši in medinstitucionalno usklajeni. Usklajenost se dosega na več načinov, in sicer s skupnimi, medinstitucionalnimi izobraževanji in strokovnimi posveti, s pripravo skupnih smernic in protokolov za delovanje, pripravo skupnih strateških dokumentov ter razvijanjem medresorskih projektov in programov. Usposabljanja morajo biti kontinuirana, periodična, tako da se vanje vključuje kar največ različnih institucij, vključujoč zaposlene v policiji, pravosodju, osebje v zaporih in novoustanovljenih probacijskih službah, zaposlene v zdravstvenem, socialnem in izobraževalnem sektorju itd. Vzpostaviti bi bilo treba sistematično, načrtno in stalno medinstitucionalno sodelovanje ter sodelovanje institucij z nevladnimi organizacijami.

Nosilec:

-

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Sodelujoči:

-

Ministrstvo za zdravje;

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport;

-

Ministrstvo za pravosodje;

-

Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja;

-

Skupnost občin Slovenije;

-

Združenje občin Slovenije;

-

Združenje mestnih občin Slovenije;

-

nevladne organizacije.

Rok za izvedbo:

-

stalna naloga.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

število o tem izvedenih izobraževanj in posvetov.

6.

2.4.9 Strategija/program - priprava nove resolucije o nacionalnem programu za preprečevanje nasilja v družini in nasilja nad ženskami

Ključne dejavnosti/ukrepi

Znotraj medresorske delovne skupine za pripravo resolucije o preprečevanju nasilja v družini se bo uskladil predlog nove resolucije o nacionalnem programu za preprečevanje nasilja v družini in nasilja nad ženskami. V njej bodo zajeta naslednja poglavja: ocena stanja in opredelitev ključnih problemov pri preprečevanju nasilja v družini in nasilja nad ženskami; temeljni cilji, usmeritve in naloge pri preprečevanju nasilja v družini in nasilja nad ženskami v obdobju, ki ga obsega resolucija; nosilci akcijskih načrtov za izvajanje usmeritev in nalog iz nacionalnega programa na posameznih področjih; preventivne dejavnosti; podatki, ki se bodo znotraj dejavnosti državne statistike zbirali, obdelovali, povezovali, shranjevali, analizirali in izkazovali; usmeritve za obvezno in redno sistematično izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev vseh organov in organizacij; zagotavljanje finančnih in drugih sredstev tudi za delovanje nevladnih organizacij pri preprečevanju nasilja; usmeritve za delo z otroki, žrtvami spolne zlorabe; delo s povzročitelji nasilja.

Nosilec:

-

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Sodelujoči:

-

Ministrstvo za zdravje;

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport;

-

Ministrstvo za pravosodje;

-

nevladne organizacije.

Rok za izvedbo:

-

31. december 2019.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

sprejetje resolucije;

-

število realiziranih nalog v resoluciji.

6.

2.4.10 Strategija/program - programi psihosocialne pomoči žrtvam nasilja v družini ter specializiranje krizne namestitve in mreže

Ključne dejavnosti/ukrepi

Aktivnosti bodo usmerjene v mrežo socialnovarstvenih programov, ki žrtvam nasilja dajejo psihosocialno podporo. Pristojno ministrstvo mora še naprej zagotavljati kapacitete za žrtve nasilja v družini znotraj kriznih namestitev ter mrežo prilagoditi uporabnikom iz ranljivih družbenih skupin, kot so gibalno ovirani, starejši, osebe s posebnimi potrebami idr. Z mrežo socialnovarstvenih programov je treba zagotavljati delovanje podpornih programov za žrtve nasilja po odhodu iz kriznih namestitev, varnih hiš in materinskih domov. Posebno skrb je treba nameniti tudi ukrepom zmanjšanja nasilja nad starejšimi, še posebno nad osebami z demenco, in sicer z zagotavljanjem mreže podpornih programov, ki so v pomoč starejšim in njihovim svojcem pri prepoznavanju nasilja nad starejšimi. Poskrbeti je treba tudi za programe, ki ponujajo pomoč in svetovanje ter zagotavljanje možnosti kriznih namestitev za žrtve nasilja, ki so gibalno ovirane, ter za starejše osebe. Prav tako je potrebno enotno sistemsko urediti področje dolgotrajne oskrbe, v okviru katere bo možno upravičencem zagotoviti dostop do integrirane storitve v skupnosti, s poudarkom na krepitvi samostojnosti upravičenca ter nadzorom nad ustrezno oskrbljenostjo.

Nosilca:

-

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti;

-

Ministrstvo za zdravje.

Sodelujoči:

-

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport;

-

Ministrstvo za notranje zadeve - Policija;

-

nevladne organizacije.

Rok za izvedbo:

-

sprejem zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo in vzpostavitev sistema nadzora nad oskrbljenostjo uporabnikov do leta 2020,

-

stalna naloga.

Kazalniki za merjenje uspešnosti:

-

število specializiranih namestitev;

-

število sofinanciranih programov;