TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se izpodbijana sodba v celoti na novo glasi:

„Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbo iz delovnega razmerja št. ... z dne 29. 2. 2012 se razveljavita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnika razvrstiti v 39. plačni razred od 1. 5. 2010 dalje in s tožnikom skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se bo tožniku določila osnovna plača na podlagi uvrstitve v 39. plačni razred ter z njim določiti dodatek k osnovni plači, del plače za delovno uspešnost in način odpravljanja nesorazmerij v osnovni plači vse od 1. 5. 2010 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku od 1. 5. 2010 dalje obračunati razlike in sicer med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi bila plača obračunana glede na 39. plačni razred in dejansko obračunano plačo za 37. plačni razred, nato pa mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezno neto razlike v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne neto razlike v plači od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku vse pravdne stroške v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila“ ,

se zavrne kot neutemeljen.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 464,50 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 217,40 EUR, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v Policiji izhaja, da se naloge tožnikovega delovnega mesta opravljajo v treh nazivih in sicer policijski inšpektor III (29. izhodiščni plačni razred), policijski inšpektor II (30. izhodiščni plačni razred) in policijski inšpektor I (32. izhodiščni plačni razred). Tožnik je 1. 1. 2007 napredoval v uradniški naziv policijski inšpektor II in bil v tem nazivu uvrščen v 35. plačni razred. Zato tožnik na svojem delovnem mestu v tem uradniškem nazivu (policijski inšpektor II) ni mogel več napredovati v višji plačni razred (drugi odstavek 16. člena ZSPJS), tudi če je v letu 2010 izpolnjeval pogoje za napredovanje, glede na to, da je bil v letih 2007, 2008, 2009 in 2010 ocenjen z letno oceno odlično. Le v kolikor tožnik ne bi napredoval pet plačnih razredov, bi lahko s 1. 4. 2010 napredoval v višji plačni razred, pri čemer bi to bil kvečjemu 35. plačni razred. Ker pa je ta plačni razred dosegel, v letu 2010 ni mogel napredovati v plačnem razredu, temveč je s 1. 5. 2010 napredoval v višji uradniški naziv policijski inšpektor I ter bil na podlagi napredovanja v naziv in z doseženimi petimi napredovanji v plačnem razredu pravilno razvrščen v 37. plačni razred od 1. 5. 2010 dalje.