TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Pogodbene določbe na podlagi soglasja volj s svojo vsebino ustvarjajo avtonomno pravno podlago za upravičeno pričakovanje, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene, skladno z dogovorom in za zahtevke za primer kršitve pogodbenega dogovora. Samo po sebi se razume: kadar pogodbeno pravo opredeljuje bodoče obveznosti sopogodbenikov, vnaprej opredeljuje prvine teh obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti je lahko ena izmed teh prvin. Kadar je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen s kršitvijo pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev denarne obveznosti, je treba tako najprej izluščiti pravila pogodbe, ki opredeljujejo, kdaj mora dolžnik plačati določeno ali določljivo denarno obveznost, ker sicer zaide v zamudo z njeno izpolnitvijo. Trditveno breme s tem v zvezi je v pravdnem postopku na tisti pravdni stranki, ki se sklicuje na določeno pogodbeno vsebino.

Določila SD torej obema pogodbenima strankama nalagajo sodelovalno dolžnost, ki se izraža v nedenarnih obveznostih obeh pogodbenih strank, na podlagi katerih na način, kot je urejen v 37. členu SD, opredelita višino denarne obveznosti, ki jo mora izpolniti Zavod, in rok njene izpolnitve. Ob takšni ureditvi tudi sklicevanje tožeče stranke, da je sama v celoti izpolnila svojo nedenarno obveznost, medtem ko vzrok za neopredelitev prave višine obveznosti izvira iz opustitve na strani tožene stranke, ne more pripeljati do materialnopravnega zaključka, da je rok zapadlosti za sporni del denarne terjatve opredeljen z opredelitvijo zapadlosti nespornega dela.