TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje III Pg 2397/2016-64 z dne 17.7.2019 se ugodi in se izpodbijani sklep (v vseh točkah izreka) spremeni tako, da se predlog sodnega izvedenca in cenilca A. A. s.p., davčna številka: ..., za plačilo nagrade in stroškov za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 1.7.2019 zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje III Pg 2397/2016-67 z dne 22.8.2019 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede sklepa sodišča prve stopnje III Pg 2397/2016-64 z dne 17.7.2019 se pridrži za končno odločbo, pravdni stranki pa sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka glede sklepa sodišča prve stopnje III Pg 2397/2016-67 z dne 22.8.2019.

Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po drugem odstavku 51. člena Pravilnika nagrada za pisno izdelavo dopolnilnega izvida oziroma mnenja. Izvedensko delo je namreč potrebno obravnavati kot celoto in izvedenčevega odgovora na pripombe pravdnih strank k mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Plačilo za pisno izdelavo izvida in mnenja tako zajema tudi morebitna nadaljnja bodisi ustno bodisi pisno podana izvedenčeva pojasnila v zvezi s pripombami strank k mnenju.

Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.

Slabši ekonomski položaj stranke odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.

Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za toženkine nepremičnine izhaja, da je bila maksimalna hipoteka ustanovljena že v letu 2015, kar je pred zapadlostjo vtoževane terjatve in vložitvijo zadevne tožbe ter v času, za katerega tožeča stranka niti ne zatrjuje toženkinih slabih poslovnih rezultatov. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 24.7.2019, kar je več kot tri leta in pol po očitanem razpolaganju, je tako po oceni pritožbenega sodišča pretrgana vzročna zveza oziroma razumna časovna kontinuiteta, da bi se ravnanje tožene stranke, ki se je že zgodilo, štelo kot razpolaganje, zaradi katerega je verjetna nevarnost onemogočene ali precej otežene uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke.