TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije tudi stroške odgovora na pritožbo.

Očitek, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo povzelo trditve pravdnih strank, sam po sebi ne pomeni kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Protipravno ravnanje ni le zavestna napačna uporaba pravnih pravil, ampak to lahko pomeni vsako zavestno ravnanje organa, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Razlaga pojma „opustitev potrebne skrbnosti“ pa, kljub drugačnemu pritožbenemu naziranju, v obravnavanem primeru predstavlja merilo tako za presojo krivde, kot za presojo protipravnosti ravnanja.

Sami stroški tožeči stranki res niso nastali zaradi ravnanja tožene stranke, so pa zaradi njenega ravnanja postali nesmiselni oziroma nepotrebni. Z drugimi besedami, njeno ravnanje je povzročilo, da so stroški, ki so zaradi izvedbe načrtovanega projekta že nastali, postali škoda tožeče stranke.

Iz podatkov v spisu izhaja le, da sta projektant in tožeča stranka večkrat poslovno sodelovala, da je projektant tožeči stranki predlagal nakup spornih nepremičnin in da je pozneje eno od njih od nje odkupil po enaki ceni, kot jo je za nakup plačala sama. Nič od navedenega po oceni višjega sodišča ne kaže na to, da bi bil projektant v tolikšni meri zainteresiran za uspeh tožeče stranke v pravdi, da bi bil za to pripravljen storiti kaznivo dejanje krive izpovedbe.