TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je pisne izjave prič predložila, tožeča stranka pa tega ni storila. V tem primeru bi bilo sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem teh prič dolžno izvesti le, če bi tožeča stranka izkazala za verjetno, da je pisne izjave prič poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna (drugi odstavek 236.a člena ZPP), česar pa ni trdila.

Ker je torej tožeča stranka tako stanje s svojim nadomestnim agregatom pri toženi stranki tolerirala in ni nikoli zahtevala vrnitev nadomestnega agregata ali plačila uporabnine, pri čemer je še vedno za toženo stranko opravljala storitve servisiranja njenih agregatov, o neupravičeni obogatitvi v konkretnih okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti.

Trditev, da je bil prejšnji agregat prešibak glede na potrebe, ni dokazala, prav tako ne obstoja dogovora o najemu nadomestnega agregata. Šlo je torej za stanje, za katerega je tožeča stranka nedvomno vedela, pa ni nikoli zahtevala nadomestnega agregata nazaj oziroma od tožene stranke kar šest let za njegovo uporabo ni zahtevala nobenega plačila, čeprav je sama trdila, da je vedela, da običajno pri toženi stranki traja nakup novega agregata nekaj mesecev. Glede na navedeno o očitku kršitve načela vestnosti in poštenja, načela skrbnosti ter načela prepovedi zlorabe pravic, v konkretnem primeru na strani tožene stranke, ni mogoče govoriti.