TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni ni se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V primeru, ko je zavarovalnica po 7. členu ZOZP upravičena pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti uveljavljati od zavarovanca izplačani znesek, gre za pravno podlago, ki je odškodninski zahtevek zavarovalnice proti zavarovancu zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. V teh primerih zamudne obresti tečejo po opominu, in če tega ni oziroma ta ni takšen, da bi tožena stranka lahko vedela, koliko dolguje, je opomin vložitev tožbe.

Sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka glede nepremoženjske škode zato, ker tožba nima vsega, da bi bila sposobna za obravnavo, ali bi imela kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih bi jo sodišče moralo vrniti v popravo v pomenu 108. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev in dokazov za te trditve, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je izplačani znesek glede višine utemeljen. Za zahtevek po 7. členu ZOZP je sicer dovolj, da tožeča stranka zatrjuje utemeljenost povračilnega zahtevka in višino, saj gre za pravno naravo zahtevka, ki je odškodnina zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Vendar je v tem primeru tožena stranka ugovarjala in ti ugovori so pravno relevantni: da je tožena stranka izplačala previsoko odškodnino in da ta odškodnina ni bila v vzročni zvezi s poškodbami, katere je utrpel oškodovanec. Ta svoj ugovor je tožena stranka substancirala in za to ponudila dokaze. Ko je tožena stranka podala substancirani ugovor in za navedbe predlagala dokaze, je s tem odprla ugovor, da je tožeča stranka pomanjkljivo likvidirala škodo. Tožena stranka ima namreč v takšni pravdi vse ugovore, kot bi jih imela sicer, če bi jo tožil oškodovanec v odškodninski tožbi. Ob substanciranih ugovorih tožene stranke, mora tožeča stranka ponuditi trditveno podlago in dokaze o načinu likvidacije škode.