TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka v davčnem postopku ni uspela dokazati stroškov iz 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2. Po tej določbi se v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine le, če jih je plačal zavezanec, v obravnavanem primeru torej tožeča stranka. Kot dokaz o plačilu računov je predložila svojo pisno izjavo, iz katere pa ne sledi, da je račune plačala sama; poleg tega izjava ni skladna s predloženimi računi. V primeru plačila z gotovino bi tožeča stranka kot plačnica morala razpolagati s potrdili (o zatrjevanih delnih) gotovinskih plačilih kot dokazom o poravnavi obveznosti, kar še zlasti velja ob upoštevanju vrednosti investicij, ki izhajajo iz predloženih računov.

V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.