Odločba o ugotovitvi, da je drugi stavek četrtega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja v neskladju z Ustavo

1436. Odločba o ugotovitvi, da je drugi stavek četrtega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-238/07-52

Datum: 2. 4. 2009

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družb ISS Servisystem, d.o.o., Ljubljana, SIND, d.o.o., Ljubljana, Digitech, d.o.o., Ljubljana, Metalka Zastopstva Senkanar, d.o.o., Maribor, GP KAT, d.o.o., Šmartno pri Litiji in IPIL, d.o.o., Ilirska Bistrica, ki jih zastopata Zmago Marovt in mag. Marija Bukovec Marovt, odvetnika v Ljubljani, družbe Eltima, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa Uroš Leben, odvetnik v Ljubljani, in družb Kostak, d.d., Krško, DIS Consulting, d.o.o., Ljubljana, in ZVD, d.d., Ljubljana, ki jih zastopa dr. Aleksij Mužina, odvetnik v Ljubljani, na seji 2. aprila 2009

Drugi stavek četrtega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99, 90/99 – popr., 110/02, 42/04, 61/05, 78/06, 53/07 in 94/07 – ur. p. b.) je v neskladju z Ustavo.

Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Peti odstavek 12. člena v zvezi s 6. točko četrtega odstavka tega člena ter prvi odstavek in prvi stavek četrtega odstavka 22. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja niso v neskladju z Ustavo.

Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 11. člena in drugega odstavka 12. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja ter 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 53/07) se zavržejo.

Pobudnica družba ISS Servisystem izpodbija 22. člen Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (v nadaljevanju ZRPJN) in 5. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (v nadaljevanju ZRPJN-E). Meni, da je 22. člen ZRPJN v neskladju z 2., s 14. in s 25. členom Ustave. Višina takse za revizijo postopka oddaje javnega naročila, ki jo določa prvi odstavek 22. člena ZRPJN, naj bi bila v neskladju z načelom sorazmernosti, ker zakonodajalec pri določanju višine takse ni upošteval vrednosti posla, ampak predmet naročila in način njegove objave. Navaja, da v primerih, ko naročnik odda naročilo po sklopih in ponudnik kandidira le za posamezen sklop, vrednost posla lahko ne dosega višine takse (ker je ta vezana na vrednost celotnega javnega naročila). Pobudnica tudi meni, da je ureditev iz četrtega odstavka 22. člena ZRPJN, po kateri mora vlagatelj zahtevka za revizijo v primeru neuspeha plačati še enkratni znesek takse kot nadomestilo za delo Državne revizijske komisije, v nasprotju z načelom pravne države. Za tako ureditev naj ne bi bilo razloga, saj naj državni organ, ko presoja utemeljenost revizijskega zahtevka, ne bi imel z zavrnitvijo zahtevka nič več dela, kot če bi bil ta utemeljen.

Pobudnica tudi meni, da višina takse in povračila enkratnega zneska takse v primeru izgube spora vplivata na dostopnost pravnega varstva oziroma da ponudnikom onemogočata izvrševanje ustavne pravice do pravnega sredstva. Na to naj bi kazal tudi velik upad vloženih revizijskih zahtevkov v letu 2007, za kar pobudnica prilaga Letno poročilo Državne revizijske komisije za to leto. Višina takse naj bi tudi postavila pravkar ustanovljena podjetja in podjetja z nižjimi prihodki v neenakopraven položaj pri uveljavljanju pravic. Zatrjuje tudi, da določba, po kateri mora vlagatelj zahtevka za revizijo v primeru, ko ta ni utemeljen, naročniku povrniti stroške, nastale z revizijo, ni jasna, ker zakonodajalec teh stroškov ni opredelil. Člen 5 ZRPJN-E naj bi bil v neskladju z 2. in s 155. členom Ustave, ker ne določa prehodnega obdobja za začetek veljavnosti sprememb ZRPJN. Navaja, da v primeru, ko je bil razpis objavljen pred uveljavitvijo novele Zakona, ponudniki (po noveliranem drugem odstavku 12. člena ZRPJN) nimajo niti minimalnega desetdnevnega roka za vložitev revizije zoper domnevno sporne določbe razpisa. S tem pa naj bi bilo ponudnikom tudi onemogočeno pravno varstvo.

Pobudi družbe ISS Servisystem se pridružujejo še družbe Digitech, Metalka Zastopstva Senkanar, GP KAT in IPIL. Pobudnica Digitech še dodatno navaja, da pravo Evropskih skupnosti zahteva, naj države članice zagotovijo učinkovito pravno varstvo v postopku pregleda javnih naročil, predvsem pa, da morajo biti revizijski postopki na voljo vsaj vsaki osebi, ki ima interes, da bi dobila javno naročilo. Družba GP KAT pa dodaja, da je nadomestilo za stroške postopka pred Državno revizijsko komisijo (četrti odstavek 22. člena ZRPJN) nesorazmerno in nepravično, in sicer še zlasti ob upoštevanju dejstva, da ZRPJN ne pozna več instituta revizijskih izvedencev kot prve stopnje v postopku odločanja. Navaja, da mora ponudnik tudi v primeru, če v postopku revizije delno ne uspe, Državni revizijski komisiji plačati celotno »takso« (to je nadomestilo stroškov postopka pred Državno revizijsko komisijo v višini takse). Ob tem dodaja, da praksa Državne revizijske komisije o tem vprašanju ni enotna, in sicer, da se plačilo stroškov postopka enkrat naloži, drugič pa ne. Meni tudi, da plačilo tako visoke in dvojne takse pomeni nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.

Pobudnica družba SIND izpodbija 1., 3. in 4. člen ZRPJN-E. Meni, da je izpodbijana ureditev v neskladju z 2. in s 25. členom Ustave. Meni, da je višina takse določena v nasprotju z načelom sorazmernosti, ker taksa ne odraža pokritja stroškov dela državnega organa v odvisnosti od zahtevnosti zadeve oziroma ne odraža vrednosti posla, ampak je odvisna od vrste objave in predmeta naročila. Višina takse naj bi onemogočala dostop do pravnega sredstva, to je revizije v postopkih oddaje javnih naročil, in naj bi postavljala v neenakopraven položaj novo nastala podjetja in podjetja z nižjimi prihodki. Poleg tega naj bi bil način določanja višine takse nejasen, ker naj ponudnik pred oddajo ponudbe oziroma vložitvijo zahtevka ne bi vedel, ali je bilo javno naročilo objavljeno v uradnem glasilu Evropskih skupnosti ali ne. Prav tako naj ne bi bila jasna določba, po kateri mora ponudnik v primeru neuspeha z zahtevkom za revizijo naročniku povrniti stroške postopka. Meni, da je ureditev, po kateri mora vlagatelj zahtevka, ki z revizijo ni uspel, plačati še enkratni znesek takse kot nadomestilo za delo Državne revizijske komisije, v neskladju z načeli pravne države in z namenom takse. Meni tudi, da so ponudniki pri uveljavljanju pravic v postopku revizije omejeni, ker vložitev zahtevka za revizijo ne zadrži nadaljnjih aktivnosti naročnika. Navaja, da bi lahko prišlo do položaja, ko bi naročnik izbral najugodnejšega ponudnika, preden bi Državna revizijska komisija odločila o zahtevku za revizijo, ki bi se nanašal na razpisno dokumentacijo. Po njenem mnenju ponudnik v tem primeru ne bi mogel vložiti vsebinsko utemeljenega zahtevka za revizijo proti taki odločitvi naročnika (to je izbiri najboljšega ponudnika).

Pobudnica družba ELTIMA izpodbija 4. člen ZRPJN-E in četrti odstavek 12. člena ZRPJN. Meni, da je 4. člen ZRPJN-E v neskladju z 2., s 14. in s 25. členom Ustave. Meni, da namen zakonodajalca za zvišanje taks, to je omejitev vlaganja zahtevkov na tiste, ki so upravičeni in utemeljeni, ni ustavno dopusten za poseg v pravico do pravnega sredstva. Dopuščanje pravice do pravnega sredstva le tistim ponudnikom, ki imajo upravičene in utemeljene zahtevke, naj bi pomenila tudi kršitev načela enakosti pred zakonom, saj je pravica do pravnega sredstva po Ustavi priznana vsakomur (to je ne glede na to, ali vlaga utemeljena ali neutemeljena pravna sredstva). Pobudnica izpostavlja tudi problem pravne varnosti glede na to, da v Sloveniji ni obsežne, predvsem pa ne enotne prakse na področju javnih naročil, ki bi ponudniku omogočala ugotoviti, kakšne so njegove možnosti za uspeh v revizijskem postopku. Meni, da med višino takse in storitvijo ni razumnega razmerja ter se pri tem opira na podatke o višini sredstev, ki jih Državna revizijska komisija porabi za poslovanje, v razmerju do sredstev, pridobljenih s taksami. Zatrjuje, da povišanje taks ni utemeljeno, saj njihov namen ni ustvarjanje zaslužkov. Zvišanje taks po mnenju pobudnice zato presega meje zakonodajalčeve svobodne presoje in krši načelo pravne in socialne države. Meni, da enako velja tudi za ureditev obveznosti plačila nadomestila za stroške postopka revizije, in dodaja, da nadomestilo kaznuje tistega, ki je vložil neutemeljen zahtevek. Meni tudi, da je četrti odstavek 12. člena ZRPJN, ki zahteva predhodno plačilo takse kot pogoj za vsebinsko odločanje o zahtevku (saj se sicer zahtevek za revizijo zavrže), v neskladju s pravico do pravnega sredstva, ker zakonodajalec ni obrazložil namena te določbe. Pobudnica se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 90/05 in OdlUS XIV, 99).

Pobudnica družba Kostak izpodbija 4. člen ZRPJN-E. Meni, da je v neskladju s členi 2, 14, 22 in 25 Ustave. Meni, da takse v revizijskih postopkih nedopustno omejujejo pravico do pravnega sredstva in so v nasprotju z načeli sorazmernosti, pravne države in enakopravnosti. Pobudnica navaja, da je zakonodajalec takse zvišal od 68% do 599%, odvisno od načina objave postopka oddaje javnega naročila. Zato naj takse ne bi več pomenile plačila konkretnih storitev, saj med njimi in storitvami, za katere se plačujejo, ne obstaja razumno razmerje. Meni, da je zakonodajalec s tem prekoračil skrajne meje polja lastne presoje. Pri tem se pobudnica (kot pred njo tudi že druge pobudnice) opira na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 50/98 in OdlUS VII, 133). Pobudnica meni, da nova ureditev taks, katere namen je v omejevanju števila vloženih revizijskih zahtevkov ter v povečanju prihodkov proračuna, nesorazmerno posega v pravico do pravnega sredstva. Nove takse v revizijskih postopkih, še zlasti skupaj z obveznostjo plačila nadomestila za stroške postopka revizije v enaki višini v primeru neuspeha, naj bi bile tako visoke, da bi ponudnike odvračale od varstva pravic v teh postopkih. Plačevanje takse in še zlasti nadomestila v primeru neuspeha naj bi tako po mnenju pobudnice prevzelo kaznovalno funkcijo. Pobudnica tudi meni, da je kot oseba zasebnega prava v nerazumno in nesorazmerno slabšem dejanskem in pravnem položaju v sporu z naročnikom kot organom javne uprave, ki v postopku revizije ne plača nobene takse. S tem naj bi bilo kršeno tudi enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave.

Pobudnica zatrjuje, da je izpodbijana ureditev tudi v neskladju z direktivama s področja pravnega varstva javnih naročil, in sicer z Direktivo 89/665/EGS Sveta z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL L 395, 30. 12. 1989, str. 33–35) in z Direktivo 92/13/EGS Sveta z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju (UL L 76, 23. 3. 1992, str. 14–20), ter opozarja na sodbi Sodišča Evropskih Skupnosti (v nadaljevanju SES) C-70/06 z dne 10. januarja 2008, Komisija Evropskih skupnosti proti Portugalski republiki, in C-275/03 z dne 14. oktober 2004, Komisija Evropskih skupnosti proti Portugalski republiki.

Pobudnici družbi DIS Consulting in ZVD izpodbijata 4. člen ZRPJN-E in menita, da je v neskladju s členi 2, 14, 22 in 25 Ustave. Pobudo utemeljujeta z enakimi razlogi kot pobudnica družba Kostak.

Pobudnice navajajo, da sodelujejo kot ponudnice v postopkih oddaje javnih naročil, ki jih izvajajo naročniki v skladu z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in nasl. – v nadaljevanju ZJN-2) oziroma z Zakonom o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 in nasl. – v nadaljevanju ZJNVETPS), ter da jim izpolnjevanje naročil, ki jih pridobijo v postopkih javnega naročanja, pomeni glavni vir prihodka. S tem utemeljujejo pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb. Pobudnica družba ISS Servisystem navaja, da je morala v konkretni zadevi ob vložitvi zahtevka za revizijo plačati takso v višini 5.000 EUR in po končanem postopku, ker je Državna revizijska komisija njen zahtevek za revizijo zavrnila, enak znesek še kot nadomestilo za stroške postopka. Pobudi prilaga sklep Državne revizijske komisije. Pobudnica družba SIND navaja, da je morala za vložitev zahtevka za revizijo plačati takso v višini 5.000 EUR in da njen zahtevek ni zadržal postopka javnega naročanja. Prilaga sklepa Državne revizijske komisije. Družba Eltima prilaga odločitev naročnika o izbiri najugodnejših ponudnikov, med katerimi ni bila izbrana. Pobudnice družbe Kostak, DIS Consulting, ZVD, Digitech, Metalka Zastopstva Senkanar, GP KAT in IPIL navajajo podobno kot pobudnica družba ISS Servisystem in prilagajo ustrezne sklepe Državne revizijske komisije.

Državni zbor v odgovoru na pobudo družbe ISS Servisystem navaja, da zaradi posebne pravno poslovne narave javnega naročanja za presojo namena taks v postopku revizije javnega naročanja in njihovega učinka na pravico do pravnega sredstva ni mogoče uporabljati istih kriterijev, kot ti veljajo za sodne ali druge takse v postopkih. Zato meni, da glede taks v postopku revizije javnega naročanja ni mogoče uporabiti enako strogih kriterijev o namenu takse; to je, da mora biti taksa v razmerju s stroški sodnega ali upravnega delovanja, ki je potrebno za odločitev, in da s svojo višino ne sme odvračati od sodnega varstva. Nasprotno, po mnenju Državnega zbora morajo biti takse v postopkih revizije javnega naročanja tako visoke, da predstavljajo resen posloven strošek gospodarskega subjekta (ki potem nima interesa vlagati zahtevkov le z namenom doseči neupravičene poslovne koristi). Enako po mnenju Državnega zbora velja tudi glede nadomestila za stroške postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Državni zbor navaja, da je namen taks in nadomestila stroškov odvrniti poslovne subjekte od vlaganja neutemeljenih zahtevkov za revizijo zaradi zavlačevanja postopka oddaje javnega naročila. Meni, da je ta namen upravičen zaradi posebne potrebe po hitrosti in učinkovitosti postopkov oddaje javnih naročil, ki je v javnem interesu. Pri tem se opira na razloge iz 10. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-169/00 z dne 14. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 105/02 in OdlUS XI, 231). Zato Državni zbor meni, da izpodbijana ureditev taks in nadomestila stroškov pravice do pravnega sredstva ne omejuje nesorazmerno. Navaja, da taka ureditev omogoča vlaganje utemeljenih zahtevkov brez stroškov, saj vlagatelju v primeru uspeha stroške povrne naročnik. Državni zbor meni, da 5. člen ZRPJN-E v povezavi z novo določbo drugega odstavka 12. člena ZRPJN ni v neskladju z 2. in s 155. členom Ustave, ker zgolj na novo ureja rok za uveljavljanje zahtevka za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave oziroma na razpisno dokumentacijo.

Državni zbor je odgovoril tudi na pobudo družbe Eltima. Poleg že navedenih razlogov v odgovoru še navaja, da vlagatelji revizijskih zahtevkov, ki so utemeljeni, niso v enakem položaju kot vlagatelji neutemeljenih zahtevkov. Zato jih mora zakon po mnenju Državnega zbora obravnavati različno in tistim, ki vložijo neutemeljen zahtevek, naložiti plačilo stroškov. Izpodbijana ureditev iz 4. člena ZRPJN-E naj tako ne bi bila v neskladju s 14. členom Ustave. Državni zbor še dodaja, da je namen izpodbijane določbe petega (in ne četrtega, kot navaja pobudnica) odstavka 12. člena ZRPJN zagotoviti resnost vlagateljev in pretehtanost revizijskih zahtevkov. Meni, da je tak namen utemeljen in dopusten ter da zato ta določba ni v neskladju s 25. členom Ustave.

Državni zbor je odgovoril tudi na pobude družb SIND, Kostak, DIS Consulting in ZVD. V odgovorih poleg že navedenih razlogov še dodaja, da je treba pri presoji sorazmernosti izpodbijane ureditve zlasti upoštevati, ali je ureditev sorazmerna z legitimnim ciljem, ki ga zakonska ureditev zasleduje. Navaja, da je legitimen cilj izpodbijane ureditve tudi preprečiti nastanek škode zaradi vlaganja neutemeljenih zahtevkov. Tak cilj pa naj bi bilo mogoče doseči le s progresivno ureditvijo taks, vključno z dodatno takso zaradi neutemeljenosti zahtevka. Državni zbor tudi navaja, da naročnik in vlagatelj zahtevka nista v enakem dejanskem položaju (naročnik namreč zahtevka ne vlaga), zato meni, da ni razloga, da bi moral plačati takso. Meni tudi, da ni sprejemljiv očitek, da ureditev taks ni skladna z načelom zanesljivosti prava, ker naj vlagatelj ne bi vedel, ali gre za javno naročilo, ki ga je naročnik dolžan objaviti v Uradnem glasilu Evropskih skupnosti ali ne. Državni zbor pa še dodaja, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati skladnosti zakonske ureditve s pravom Evropskih skupnosti, da se navedeni sodbi SES v ničemer ne nanašata na višino taks v postopku revizije in da takse v postopku revizije niso v neskladju s pravom Evropskih skupnosti. Pobude družb Digitech, Metalka Zastopstva Senkanar, GP KAT in IPIL Ustavno sodišče ni pošiljalo v odgovor Državnemu zboru, ker se te pobudnice zgolj pridružujejo pobudi družbe ISS Servisystem.

Vlada je poslala mnenje o pobudi družbe ISS Servisystem. Meni, da je v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZRPJN pravica do pravnega sredstva zagotovljena vsakomur in da je na ta način zagotovljena tudi enakopravnost pred zakonom. Navaja, da namen zvišanja taks ni bil v omejitvi vlaganja neutemeljenih zahtevkov, pač pa v omejitvi vlaganja tistih zahtevkov za revizijo, ki so se vlagali zgolj zaradi zavlačevanja postopka oziroma nagajanja naročniku. Višina predhodno določene takse naj bi namreč za ponudnike pomenila le neznatno vrednost glede na vrednost naročila. Višina takse pa po mnenju Vlade ponudnikom tudi ne omejuje pravice oziroma dostopnosti do pravnega varstva, saj je ta odvisna od vrednostnega pasu, v katerega se javno naročilo uvršča. S tem pa naj bi bilo zagotovljeno tudi razumno razmerje pri določanju višine takse. Vlada navaja, da je ureditev iz četrtega odstavka 4. člena ZRPJN-E, ki določa nadomestilo stroškov postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo, primerljiva ureditvi povračila stroškov na drugih področjih. Meni, da ureditev iz 5. člena ZRPJN-E ni retroaktivna ter da je novelirana ureditev drugega odstavka 12. člena ZRPJN le jasneje in bolj določno uredila rok za vložitev zahtevka za revizijo.

Vlada v mnenju o pobudi družbe Eltima poleg že navedenega še navaja, da se na podlagi četrtega odstavka 4. člena ZRPJN sredstva v proračunu zagotovijo le za delovanje Državne revizijske komisije kot organa, ne pa za kritje stroškov posameznega postopka. Ti stroški naj bi se zagotovili na podlagi četrtega odstavka 22. člena ZRPJN. Vlada tudi meni, da četrti odstavek 12. člena ZRPJN ni v neskladju z Ustavo, ker je ta določba primerljiva ureditvi v drugih zakonih, na primer v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, 73/07 – ur. p. b. in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). V mnenju o pobudah družb SIND, Kostak, DIS Consulting in ZVD pa Vlada še dodaja, da je zakonodajalec suspenzivnost zahtevka za revizijo odpravil z namenom zagotovitve tekočega izvajanja postopkov javnega naročanja. Pravna varnost ponudnikov naj se s tem ne bi zmanjšala, saj ZRPJN-E določa le, da naročnik lahko pred zaključkom postopka revizije nadaljuje z izvajanjem postopka javnega naročanja, ne pa, da sme skleniti pogodbo.

Na odgovora Državnega zbora (na pobudi družb ISS Servisytem in Eltima) in na mnenja Vlade sta odgovorili pobudnici družbi ISS Servisystem in SIND. Ne strinjata se z mnenjem Vlade, da je pravica do pravnega sredstva dostopna vsem ponudnikom pod enakimi pogoji in da je višina takse ne omejuje. Pobudnici navajata, da se za javna naročila pod določenimi vrednostmi določbe ZJN-2 ne uporabljajo in da zato pravno varstvo ponudnikov v teh postopkih sploh ni mogoče. Enako naj bi bilo pravno varstvo omejeno tudi za javna naročila za storitve s seznama B, za katere prav tako velja samo omejen del določb ZJN-2. Menita, da taksa ni resnično odvisna od vrednosti naročila, kot zatrjuje Vlada, ker ponudniki lahko oddajo ponudbe tudi samo za posamezen sklop javnega naročila, katerega vrednost je lahko tudi bistveno nižja, v postopku revizije pa morajo plačati celotno takso (vezano na vrednost celotnega naročila in njegovo objavo). Vlada pa naj tudi ne bi pojasnila, zakaj je višina takse različna, če gre za javno naročilo blaga oziroma storitev ali gradenj. Pobudnici dalje oporekata navedbam Vlade, da je zakonodajalec takse zvišal z namenom, da se omeji vlaganje tistih zahtevkov za revizijo, ki so se vlagali zgolj z namenom zavlačevanja postopka. Navajata, da niti v enem primeru naročnik v postopku pred Državno revizijsko komisijo ni dokazal, da bi ponudnik zavlačeval postopek in da bi se to moralo presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. V ostalem pobudnici ponavljata svoje navedbe in navedbe drugih pobudnic.