TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Sodišče druge stopnje je na podlagi navedenih trditev tožnika ocenilo tudi, da je tožniku tako premoženjska kot nepremoženjska začela nastajati z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in se je ustalila v nekaj letih, najkasneje do leta 1999, ko je bila izdana tudi Ustavna odločba št. U-I-284/1994. Navedeno odločbo je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi izpostavilo le zato, ker je poudarilo, da so oškodovanci, ne glede na okoliščine posamičnega primera, najkasneje takrat izvedeli za obstoj okoliščin, pod katerimi je v odškodninskem pravu lahko podana odgovornost za povračilo škode. Iz obrazložitve sodišča druge stopnje izhaja, da po oceni sodišča za odločitev o zastaranju tožnikovih odškodninskih zahtevkov izdaja navedene ustavne odločbe ni ključnega pomena, zato tudi ni utemeljen očitek, da je sodišče druge stopnje z upoštevanjem pritožbene novote poseglo v tožnikovo pravico do izjave in tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da tožnikova nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Zato je pravilen sklep, da je bila njegova bodoča nepremoženjska škoda predvidljiva in pričakovana. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.

Odškodninska terjatev za škodo zaradi izgube ali zmanjšanja osebnega dohodka ne spada med občasne terjatve, ki zastarajo ob dospelosti vsake posamezne dajatve, pač pa zastaranje za te terjatve teče od dne, ko se je izvedelo za škodo in za povzročitelja.