TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba (III. točka izreka) spremeni tako, da se glasi:

„Tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka plača 110.311,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 11. 2007 do plačila, je glede podlage utemeljen.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Ugotavljanje obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti sodi v obrazložitev vmesne sodbe in ne v njen izrek. Izrek vmesne sodbe naj torej ne bi vseboval niti dejanskih okoliščin primera niti materialnopravnih zaključkov sodišča.

Zaradi značaja vmesne sodbe je predpostavka škode po naravi stvari najšibkejši člen preizkusa podlage. Ker se o višini škode v postopku izdaje vmesne sodbe ne odloča, bi bilo teoretično možno, da se kasneje ugotovi, da je škoda enaka 0, da je torej sploh ni, s čimer pa se postavi vprašanje obstoja podlage. Po drugi strani pa bo smisel vmesne sodbe izničen, če bo moralo sodišče že z gotovostjo ugotoviti obstoj škode (saj bo marsikdaj za sprejem te ugotovitve potrebno izvesti vse dokaze v zvezi z višino škode). Pritožbeno sodišče se zato zavzema za kompromisno stališče, po katerem za izdajo vmesne sodbe zadošča, da se ugotovi velika verjetnost nastanka škode.