Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr)

3448. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr)

Razglašam Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 15. julija 2008.

Št. 003-02-7/2008-12

Ljubljana, dne 23. julija 2008

dr. Danilo Türk l.r.
Predsednik
Republike Slovenije

Z A K O N
O DUŠEVNEM ZDRAVJU (ZDZdr)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(1)

Ta zakon določa sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na področju duševnega zdravja, nosilce oziroma nosilke te dejavnosti ter pravice osebe med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi.

(2)

Ta zakon določa postopke sprejema osebe:

-

na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice;

-

v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda;

-

v nadzorovano obravnavo;

-

v obravnavo v skupnosti.

(3)

Ne glede na določbe tega zakona se v primeru kršitev pravic osebe kot uporabnika oziroma uporabnice zdravstvenih storitev pri izvajalcih oziroma izvajalkah (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) zdravstvene dejavnosti, uporabijo določbe zakona, ki ureja pacientove pravice.

2. člen

Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:

1.

Akutno bolnišnično zdravljenje je zdravljenje v bolnišnici zaradi akutne duševne motnje ali akutnega poslabšanja kronične duševne motnje.

2.

Domače okolje osebe je okolje oziroma prostor, kjer oseba živi. Praviloma je to njen dom, lahko pa tudi stanovanjska skupnost ali drug prostor bivanja.

3.

Duševna motnja je začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Neprilagojenost moralnim, socialnim, političnim ali drugim vrednotam družbe se sama po sebi ne šteje za duševno motnjo.

4.

Duševno zdravje je stanje posameznika oziroma posameznice (v nadaljnjem besedilu: posameznik), ki se kaže v njegovem mišljenju, čustvovanju, zaznavanju, vedenju ter dojemanju sebe in okolja.

5.

Koordinator nadzorovane obravnave je posameznik, ki ga za spremljanje in koordiniranje nadzorovane obravnave posamezne osebe na predlog izvajalca zdravljenja duševnih motenj s sklepom določi sodišče.

6.

Koordinator obravnave v skupnosti je posameznik, ki ga za spremljanje in koordiniranje obravnave v skupnosti za posamezno osebo določi center za socialno delo.

7.

Načrt nadzorovane obravnave je načrt časovno določenih zdravstvenih, socialno varstvenih in drugih storitev, ki se izvajajo v nadzorovani obravnavi v domačem okolju osebe.

8.

Načrt obravnave v skupnosti vsebuje časovno določene zdravstvene, socialno varstvene in druge storitve z njihovimi izvajalci, ki se opravljajo v obravnavi v skupnosti in se sprejme za posamezno osebo.

9.

Načrt zdravljenja je načrt zdravstvenih storitev, ki ga glede na zdravstveno stanje posamezne osebe določi zdravnik oziroma zdravnica (v nadaljnjemu besedilu: zdravnik) ob njenem sprejemu v psihiatrično bolnišnico in se ga ustrezno prilagaja zdravstvenemu stanju osebe.

10.

Najbližja oseba je posameznik, ki ga določi oseba. Če oseba svoje najbližje osebe ne določi, je najbližja oseba po tem zakonu določena po naslednjem izključujočem vrstnem redu:

-

zakonec, zunajzakonski partner ali partner iz registrirane istospolne partnerske skupnosti,

-

polnoletni otroci oziroma posvojenci,

-

starši oziroma posvojitelji,

-

polnoletni bratje ali sestre,

-

stari starši,

-

polnoletni vnuki.

11.

Obravnava je postopek izvajanja zdravstvenih, socialno varstvenih ali drugih storitev in programov.

12.

Oddelek pod posebnim nadzorom je oddelek psihiatrične bolnišnice za intenzivno zdravljenje, kjer se osebi zaradi zdravstvenih razlogov in ogrožanja svojega življenja ali življenja drugih, hudega ogrožanja svojega zdravja ali zdravja drugih, povzročanja hude premoženjske škode sebi ali drugim lahko omeji gibanje.

13.

Oseba je posameznik z duševno motnjo, ki se zdravi oziroma obravnava v mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje.

14.

Oseba s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo je posameznik, ki je zaradi dolgotrajne duševne motnje manj zmožen dejavnega vključevanja v svoje okolje.

15.

Psihiatrična bolnišnica je psihiatrična klinika, psihiatrična bolnišnica oziroma psihiatrični oddelek splošne bolnišnice, ki opravlja specialistično bolnišnično in specialistično ambulantno zdravljenje ter konziliarno dejavnost s področja psihiatrije.

16.

Socialno varstveni zavod je splošni ali posebni javni socialno varstveni zavod ali koncesionar ali izvajalec dolgotrajne oskrbe v instituciji, ki opravlja storitve v okviru mreže javne službe namenjene varstvu, dolgotrajni oskrbi, bivanju in življenju oseb, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je zaključeno oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno.

17.

Varovani oddelek je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji.

18.

Zastopnik oziroma zastopnica pravic oseb na področju duševnega zdravja (v nadaljnjem besedilu: zastopnik) je posameznik, ki varuje pravice, interese in koristi osebe.

3. člen

(1)

Kakršna koli oblika zapostavljanja na podlagi duševne motnje je prepovedana.

(2)

Osebi se pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, individualna obravnava in enaka dostopnost do obravnave.

4. člen

(1)

Mrežo izvajalcev, ki izvajajo storitve in programe za duševno zdravje, sestavljajo:

-

izvajalci zdravljenja duševnih motenj,

-

izvajalci socialno varstvenih storitev,

-

izvajalci dolgotrajne oskrbe v instituciji,

-

izvajalci nadzorovane obravnave,

-

izvajalci obravnave v skupnosti.

(2)

Izvajalci zdravljenja duševnih motenj so:

-

javni zdravstveni zavodi,

-

pravne in fizične osebe s koncesijo za opravljanje zdravstvene dejavnosti s področja duševnega zdravja.

(3)

Izvajalci socialno varstvenih storitev so:

-

javni socialno varstveni zavodi,

-

pravne in fizične osebe s koncesijo za opravljanje socialno varstvenih storitev,

-

druge pravne in fizične osebe z dovoljenjem za delo za opravljanje socialno varstvenih storitev.

(4)

izvajalci dolgotrajne oskrbe v instituciji so:

-

javni zavodi, ki izvajajo dolgotrajno oskrbo v instituciji,

-

pravne osebe in samostojni podjetniki posamezniki, s koncesijo za izvajanje dolgotrajne oskrbe v instituciji.

(5)

Izvajalci nadzorovane obravnave so izvajalci zdravljenja duševnih motenj, ki imajo zaposlenega koordinatorja nadzorovane obravnave.

(6)

Izvajalci obravnave v skupnosti so:

-

izvajalci zdravljenja duševnih motenj,

-

javni socialno varstveni zavodi,

-

pravne in fizične osebe s koncesijo za opravljanje socialno varstvenih storitev,

-

druge pravne in fizične osebe z dovoljenjem za delo za opravljanje socialno varstvenih storitev,

-

nevladne organizacije in drugi izvajalci socialno varstvenih in drugih programov na področju duševnega zdravja.

(7)

Izvajalci iz pete alineje prejšnjega odstavka opravljajo predvsem naslednje vsebine:

1.

preprečevanje institucionalizacije,

2.

zagovorništvo,

3.

vrstniška podpora,

4.

podpora v domačem okolju,

5.

svetovanje, samopomoč in izobraževanje,

6.

dejavnosti dnevnih centrov,

7.

dejavnosti pisarn za svetovanje,

8.

stanovanjske in bivalne skupine,

9.

pomoč ter podpora pri učenju in študiju,

10.

delo z družino in socialno mrežo osebe,

11.

treningi socialnih in življenjskih spretnosti,

12.

organizacija prostočasnih dejavnosti,

13.

dejavnosti zaposlitvenih centrov s podporno zaposlitvijo,

14.

usposabljanje za delo.

5. člen

(1)

Kadrovske, tehnične in prostorske pogoje izvajalcev zdravljenja duševnih motenj ter postopek njihove verifikacije določi minister oziroma ministrica, pristojna za zdravje (v nadaljnjem besedilu: minister).

(2)

Kadrovske, tehnične in prostorske pogoje izvajalcev socialno varstvenih storitev, dolgotrajne oskrbe v instituciji ter izvajalcev obravnave v skupnosti ter postopek njihove verifikacije določi minister oziroma ministrica, pristojna za socialno varstvo (v nadaljnjem besedilu: minister za socialno varstvo), v soglasju z ministrom.

5.a člen

(1)

Minister, pristojen za institucionalno varstvo, v soglasju z ministrom določi mrežo izvajalcev z varovanimi oddelki, pri čemer sledi cilju zagotavljanja namestitev za najmanj 12 oseb na 30 000 prebivalcev. Mreža izvajalcev z varovanimi oddelki se objavi na spletnem mestu organov državne uprave.

(2)

Mreža iz prejšnjega odstavka se dopolnjuje v skladu s potrebami prebivalstva, pri čemer se šteje, da mreža zadostuje potrebam prebivalstva, če so posamezne vrste varovanih oddelkov v zadnjih dveh letih v povprečju zasedene manj kot 95 %. Mrežo minister, pristojen za institucionalno varstvo, preveri najmanj vsaki dve leti.

(3)

Ministrstvo, pristojno za institucionalno varstvo, vzpostavi, vodi in upravlja evidenco socialno varstvenih zavodov, pri katerih so organizirani varovani oddelki. Evidenca iz prejšnjega stavka vsebuje naslednje podatke o socialno varstvenih zavodih:

1.

naziv in naslov,

2.

vrste varovanih oddelkov, ki so pri njem organizirane,

3.

datum in številko sklepa o opravljeni verifikaciji posameznih vrst varovanih oddelkov, ki so pri njem organizirani,

4.

skupno število razpoložljivih mest v varovanih oddelkih in število razpoložljivih mest za posamezno vrsto varovanega oddelka,

5.

skupno število zasedenih mest v varovanih oddelkih in število zasedenih mest za posamezno vrsto varovanega oddelka,

6.

skupno število čakajočih na sprejem in čakajočih za posamezno vrsto varovanega oddelka, ki se vodi na podlagi anonimiziranih identifikacijskih podatkov čakajočega,

7.

skupno število prostih mest in število prostih mest za posamezno vrsto varovanega oddelka za vse socialno varstvene zavode.

(4)

Podatke iz 4. do 7. točke prejšnjega odstavka vnese socialno varstveni zavod, pri katerem je organiziran varovani oddelek, in sicer najpozneje v treh dneh od nastanka ali spremembe podatka. Socialno varstveni zavod iz prejšnjega stavka dostopa le do podatkov, ki se nanašajo nanj.

(5)

Vpogled v evidenco iz tretjega odstavka tega člena se omogoči sodiščem Republike Slovenije, in sicer za namen odločanja na podlagi tega zakona, ter ministrstvu, pristojnemu za zdravje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo).

(6)

V socialno varstvenih zavodih se glede na potrebe oseb organizirajo naslednje vrste varovanih oddelkov:

-

varovani oddelek za osebe s težavami v duševnem zdravju,

-

varovani oddelek za osebe z več motnjami (težave v duševnem razvoju in dolgotrajne težave v duševnem zdravju),

-

varovani oddelek za osebe, ki zaradi posledic upada kognitivnih funkcij potrebujejo delno ali popolno pomoč in nadzor (v nadaljnjem besedilu: varovani oddelek za osebe z upadom kognitivnih funkcij).

5.b člen

(1)

Socialno varstveni zavod za zdravstveno obravnavo največ 12 oseb v varovanem oddelku za osebe s težavami v duševnem zdravju ali v varovanem oddelku za osebe z več motnjami zagotovi najmanj:

1.

0,25 zdravnika specialista psihiatrije (v nadaljnjem besedilu: psihiatra),

2.

1 psihologa v zdravstveni dejavnosti,

3.

4 diplomirane medicinske sestre,

4.

8 tehnikov zdravstvene nege,

5.

3 delovne terapevte in

6.

0,25 fizioterapevta.

(2)

Socialno varstveni zavod za storitve socialne oskrbe največ 24 oseb v varovanem oddelku za osebe s težavami v duševnem zdravju ali v varovanem oddelku za osebe z več duševnimi motnjami zagotovi najmanj 13 strokovnih sodelavcev v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvo (socialni oskrbovalec, animator, varuh, delovni inštruktor in drugi sodelavci v skladu s potrebami oseb).

(3)

Socialno varstveni zavod za zdravstveno obravnavo največ 12 oseb v varovanem oddelku za osebe z upadom kognitivnih funkcij zagotovi najmanj:

1.

0,25 psihiatra,

2.

1 psihologa v zdravstveni dejavnosti,

3.

4 diplomirane medicinske sestre,

4.

8 tehnikov zdravstvene nege,

5.

1 delovnega terapevta in

6.

0,25 fizioterapevta.

(4)

Socialno varstveni zavod za storitve socialne oskrbe za največ 24 oseb v varovanem oddelku za osebe z upadom kognitivnih funkcij zagotovi najmanj pet strokovnih sodelavcev v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvo (socialni oskrbovalec, animator, varuh, delovni inštruktor in drugi sodelavci v skladu s potrebami osebe).

(5)

V varovanem oddelku mora biti neprekinjeno zagotovljena prisotnost zadostnega števila strokovnih sodelavcev ter zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev.

(6)

Odgovorna oseba v socialno varstvenem zavodu, pri katerem je organiziran varovani oddelek, zagotovi usposabljanje strokovnih sodelavcev ter zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev iz tega člena, ki delajo v varovanem oddelku. Delavci in sodelavci iz prejšnjega stavka se v okviru stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja redno usposabljajo na področju splošnih vsebin (zlasti duševne motnje, demenca, motnje v duševnem razvoju, odvisnosti, kodeks etičnih načel v socialnem varstvu in osnove pravne ureditve s poudarkom na pravicah uporabnikov) in postopkov (zlasti analiza tveganja, individualno načrtovanje, postopek sprejema) ter načinov, pristopov oziroma tehnik pomoči (zlasti deeskalacijske tehnike, preprečevanje nasilja, nefarmakološki pristopi, uporabniku prilagojena komunikacija).

5.c člen

(1)

Varovani oddelek mora izpolnjevati naslednje minimalne pogoje:

-

sobe za bivanje z največ dvema posteljama,

-

dovolj velik in ustrezno opremljen prostor za izvajanje družabnih, psihosocialnih in terapevtskih dnevnih aktivnosti,

-

možnost dostopa do gibanja na prostem najmanj dve uri dnevno,

-

prostor za izvajanje posebnih varovalnih ukrepov in

-

prostor za kajenje v skladu z zakonom, ki ureja omejevanje uporabe tobačnih izdelkov.

(2)

Ne glede na prejšnji odstavek mora varovani oddelek izpolnjevati tudi minimalne tehnične pogoje za izvajalce socialno varstvenih storitev v skladu s predpisi, ki urejajo socialno varstvo, oziroma minimalne prostorske in tehnične pogoje za izvajalce dolgotrajne oskrbe v skladu s predpisi, ki urejajo dolgotrajno oskrbo.

6. člen

Republika Slovenija posebno skrb namenja duševnemu zdravju z vzpodbujanjem razvoja programov za osveščanje javnosti glede preprečevanja, razpoznavanja in zdravljenja duševnih motenj.

7. člen

(1)

Razvojni cilji in potrebe na področju preventive, zdravljenja duševnih motenj, celovite socialno varstvene obravnave, nadzorovane obravnave in obravnave v skupnosti se opredelijo z nacionalnim programom varovanja duševnega zdravja za obdobje najmanj petih let (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program).

(2)

Nacionalni program vsebuje:

-

strategijo razvoja varovanja duševnega zdravja,

-

akcijski načrt za varovanje duševnega zdravja,

-

cilje, organizacijo, razvoj in naloge izvajalcev,

-

mrežo izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje,

-

nosilce nalog za uresničevanje nacionalnega programa.

(3)

Nacionalni program sprejme Državni zbor Republike Slovenije.

(4)

Akcijski načrt iz druge alineje drugega odstavka tega člena za obdobje najmanj dveh let sprejme Vlada Republike Slovenije.

8. člen

(1)

Zdravljenje osebe poteka v skladu s strokovno preverjenimi metodami in mednarodno priznanimi standardi.

(2)

Zdravstveni poseg mora biti sorazmeren z njegovim namenom. Med več možnimi zdravstvenimi posegi, ki imajo primerljive učinke, se izbere oziroma predlaga tistega, ki najmanj posega v osebno integriteto osebe, najmanj omejuje njeno osebno svobodo in ima najmanj neželenih učinkov.

9. člen

(1)

Posebne metode zdravljenja se lahko izvajajo le izjemoma, pod pogoji, ki jih določa ta zakon, in le v psihiatričnih bolnišnicah.

(2)

Posebne metode zdravljenja so:

-

zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo,

-

hormonsko zdravljenje,

-

uporaba psihotropnih zdravil v vrednostih, ki presegajo največji predpisani odmerek.

(3)

Psihokirurško zdravljenje v Republiki Sloveniji ni dovoljeno.

(4)

O uporabi posebnih metod zdravljenja na predlog psihiatra oziroma psihiatrinje (v nadaljnjem besedilu: psihiater), ki osebo zdravi, odloča zdravniški konzilij, ki ga za vsak primer posebej imenuje direktor psihiatrične bolnišnice (v nadaljnjem besedilu: zdravniški konzilij). Zdravniški konzilij je sestavljen iz najmanj treh psihiatrov, od katerih najmanj eden ni zaposlen v psihiatrični bolnišnici, v kateri se oseba zdravi, in osebe ni zdravil.

(5)

Zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo ali hormonsko zdravljenje se lahko izvaja, če:

-

je podana pisna privolitev osebe ali skrbnika,

-

je podano pozitivno neodvisno mnenje o potrebnosti in posledicah takšnega zdravljenja s strani psihiatra, ki osebe ne zdravi in ni član zdravniškega konzilija,

-

ni na voljo nobenih drugih učinkovitih metod zdravljenja za ustrezno zdravstveno oskrbo,

-

je to nujno potrebno za zdravljenje osebe in

-

pričakovana korist odtehta predvidljivo tveganje in obremenitev, ki ju prinaša predlagano zdravljenje.

(6)

Zdravljenje z uporabo psihotropnih zdravil v vrednostih, ki presegajo največji predpisani odmerek, se lahko izvaja, če:

-

je podana pisna privolitev osebe ali skrbnika,

-

ni na voljo nobenih drugih učinkovitih metod zdravljenja za ustrezno zdravstveno oskrbo in

-

je to nujno potrebno za zdravljenje osebe.

(7)

Zdravnik lahko zdravi z uporabo psihotropnih zdravil v vrednostih, ki presegajo največji predpisani odmerek, tudi brez pisne privolitve osebe ali skrbnika in brez odobritve zdravniškega konzilija, če oseba potrebuje nujno medicinsko pomoč in so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena tega zakona. O tem v enem dnevu od začetka zdravljenja obvesti direktorja psihiatrične bolnišnice, ki takoj imenuje zdravniški konzilij. Zdravniški konzilij najkasneje v štirih delovnih dneh od prejema obvestila odobri oziroma ne odobri takšnega zdravljenja in o tem takoj obvesti direktorja psihiatrične bolnišnice. O odločitvi zdravniškega konzilija direktor psihiatrične bolnišnice v enem dnevu od prejema obvestila obvesti osebo, najbližjo osebo, zastopnika, odvetnika in skrbnika.

(8)

Če zdravniški konzilij zdravljenja iz prejšnjega odstavka ne odobri, se zdravljenje takoj opusti. Če zdravniški konzilij zdravljenja ne odobri, lahko konzilij oziroma njegov član predlaga uvedbo strokovnega nadzora s svetovanjem v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost. Uvedbo strokovnega nadzora lahko predlaga tudi zastopnik.

(9)

Kadar se posebne metode zdravljenja uporabljajo pri osebah, ki so bile sprejete na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve (39. in 53. člen), njihovo uporabo s sklepom v nepravdnem postopku predhodno odobri sodišče, na območju katerega je psihiatrična bolnišnica, v dveh dneh od prejema predloga. Psihiatrična bolnišnica poda predlog za uporabo posebne metode zdravljenja in mu priloži odobritev zdravniškega konzilija za uporabo posebne metode zdravljenja.

(10)

Izvajanje posebnih metod zdravljenja se vpiše v zdravstveno dokumentacijo osebe. O izvajanju posebnih metod zdravljenja psihiatrična bolnišnica vodi evidenco v skladu s 100. členom tega zakona.

(11)

Oseba, najbližja oseba, zastopnik, odvetnik ali skrbnik ima pravico zahtevati izvedbo upravnega nadzora nad izvedbo posebne metode zdravljenja.

(12)

Mladoletnikov ni dovoljeno zdraviti s posebnimi metodami zdravljenja.

10. člen

Duševna motnja osebe sama po sebi ne predstavlja opravičljivega zdravstvenega razloga za izvedbo ukrepa sterilizacije ali umetne prekinitve nosečnosti.

11. člen

Znanstveno raziskovanje na osebi se sme izvajati le, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

-

pisna privolitev osebe, ki jo oseba da po poučitvi in izrecno v ta namen in jo lahko kadar koli prekliče na kakršen koli način,

-

pisno dovoljenje konzilija psihiatrične bolnišnice, dano posebej v ta namen,

-

raziskave na ljudeh ni mogoče nadomestiti z drugo podobno uspešno raziskavo,

-

nevarnosti, ki jim utegne biti izpostavljena oseba, niso nesorazmerne z možnimi koristmi raziskave,

-

načrt raziskave odobri Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko, potem ko je neodvisno proučila njeno zdravstveno vrednost, pretehtala pomembnost ciljev raziskave in ocenila njeno etično sprejemljivost,

-

oseba je seznanjena s svojimi pravicami in jamstvi v skladu z zakonom.

II. PRAVICE OSEBE V ODDELKU POD POSEBNIM NADZOROM, V VAROVANEM ODDELKU IN V NADZOROVANI OBRAVNAVI

1. Splošno

12. člen

(1)

Osebi se v času obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti njene osebnosti, dostojanstva ter duševne in telesne celovitosti.

(2)

Pravice, ki se zagotavljajo osebi v oddelku pod posebnim nadzorom in varovanem oddelku, so:

-

pravica do dopisovanja in uporabe elektronske pošte,

-

pravica do pošiljanja in sprejemanja pošiljk,

-

pravica do sprejemanja obiskov,

-

pravica do uporabe telefona,

-

pravica do gibanja,

-

pravica do zastopnika.

(3)

Pravici, ki se zagotavljata osebi v nadzorovani obravnavi, sta:

-

pravica do gibanja,

-

pravica do zastopnika.

13. člen

(1)

Omejitev pravic iz prejšnjega člena, razen pravice do zastopnika, je dopustna, če je to nujno potrebno, ker oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Pravica se lahko omeji le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se pravica omejuje. Pri omejevanju pravic se uporabi najmilejši ukrep, ki se izvaja najkrajši možni čas.

(2)

O omejitvi pravic na predlog direktorja psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda v dveh dneh od prejema predloga s sklepom v nepravdnem postopku odloči sodišče, na območju katerega je psihiatrična bolnišnica oziroma socialno varstveni zavod. Pred izdajo sklepa sodišče zasliši osebo, razen če to glede na njeno zdravstveno stanje ni mogoče. Sklep, ki vsebuje razloge, vrsto in trajanje omejitev, se vroči predlagatelju, osebi, odvetniku, zakonitemu zastopniku, najbližji osebi in zastopniku.

14. člen

Zoper sklep iz prejšnjega člena se lahko posamezniki iz drugega odstavka prejšnjega člena in psihiatrična bolnišnica oziroma socialno varstveni zavod pritožijo v treh dneh od vročitve sklepa sodišča. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

15. člen

(1)

Mladoletnikom se v času obravnave zagotavlja še posebno skrb in varstvo pravic.

(2)

Mladoletnika se praviloma ne sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom skupaj s polnoletnimi osebami, razen če bi bilo to zanj koristno.

16. člen

(1)

Sprejemni zdravnik v psihiatrični bolnišnici oziroma posameznik, ki osebo sprejme v obravnavo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, osebo ustno in pisno pouči o njenih pravicah, ki jih ima po tem zakonu.

(2)

Psihiatrična bolnišnica oziroma socialno varstveni zavod na vidnem mestu objavita seznam pravic, ki jih ima oseba po tem zakonu, in hišni red. Seznam vsebuje tudi službene naslove in telefonske številke zastopnikov, zadolženih za območje, na katerem deluje psihiatrična bolnišnica oziroma socialno varstveni zavod.

(3)

Pravice in podatki iz prejšnjega odstavka so povzeti tudi v posebni zloženki, ki se osebi izroči ob sprejemu v oddelek pod posebnim nadzorom in v varovani oddelek.

17. člen

(1)

Oseba ima pravico do varstva v socialnem in bivalnem okolju, ki je kar se da neomejevalno, in zdravljenja na najmanj omejevalni in vsiljivi način, ki je na razpolago, ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja in potreb po zagotavljanju varnosti drugih.

(2)

Pri obravnavi osebe se upošteva njena volja, če je ta v njeno korist.

18. člen

(1)

Izvajalci programov in storitev za duševno zdravje so dolžni kot poklicno skrivnost varovati vse, kar pri opravljanju svojega poklica ali dela zvedo o osebi, zlasti informacije o njenem zdravstvenem stanju, osebnih, družinskih in socialnih razmerah ter informacije v zvezi z ugotavljanjem, zdravljenjem in spremljanjem bolezni ali poškodb.

(2)

Dolžnosti varovanja informacij iz prejšnjega odstavka se lahko izvajalca programov in storitev za duševno zdravje razreši v skladu z določbami zakona, ki ureja pacientove pravice.

2. Pravica do dopisovanja, sprejemanja pošiljk in obiskov ter uporabe telefona

19. člen

(1)

Osebi se omogoči dopisovanje, pri čemer se zagotovi tajnost vsebine sporočil vseh oblik dopisovanja. Oseba ima pravico do uporabe elektronske pošte v skladu z možnostmi v psihiatrični bolnišnici oziroma socialno varstvenem zavodu.

(2)

Oseba ima pravico sprejemati pisanja od državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil in odvetnika ter se obračati nanje z vlogami za varstvo svojih pravic in pravnih koristi preko psihiatrične bolnišnice in socialno varstvenega zavoda v zaprtih kuvertah.

(3)

Oseba ima pravico sprejemati in pošiljati pošiljke preko psihiatrične bolnišnice in socialno varstvenega zavoda. Oseba lahko sprejema pošiljke s hrano, denarjem, perilom, osebnimi in drugimi predmeti ter časopisi in knjigami.

(4)

Nadzor nad vsebino prejetih pošiljk iz prejšnjega odstavka ob prisotnosti osebe opravljajo zaposleni, ki jih za to pooblasti direktor psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda, če je ogrožena varnost osebe, drugih ali psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda.

20. člen

(1)

Osebi se omogoči telefonske pogovore.

(2)

Stroške telefonskih pogovorov krije oseba.

21. člen

(1)

Oseba ima pravico sprejemati obiske v skladu s hišnim redom psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda.

(2)

Osebi se lahko omogoči najmanj dvakrat tedensko obisk najbližje osebe in drugih.

(3)

Obiski osebe se praviloma opravijo v posebnih, primerno opremljenih prostorih. Obisk se lahko prekine le, če škodljivo vpliva na zdravstveno stanje osebe, če oseba ali njen obiskovalec motita druge ali če je ogrožena varnost osebe, drugih ali psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda.

(4)

Zoper prekinitev obiska iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba direktorju psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda.

3. Pravica do gibanja

22. člen

Oseba ima pravico do gibanja v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno.

4. Pravica do zastopnika

23. člen

V postopkih obravnave v oddelku pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi ima oseba pravico do zastopnika.

24. člen

(1)

Zastopnik opravlja predvsem naslednje naloge:

-

osebo na primeren način informira o vsebini pravic iz 12. člena tega zakona, načinih in možnostih njihovega uveljavljanja,

-

daje konkretne usmeritve za uveljavljanje pravic iz 12. člena tega zakona in predlaga možne rešitve,

-

svetuje osebi glede uveljavljanja pravic iz 12. člena tega zakona,

-

prizadeva si za spoštovanje pravic iz 12. člena tega zakona in zasebnosti osebe,

-

preverja, ali se za osebo vodi evidenca o omejevanju pravic oseb iz prvega odstavka 99. člena tega zakona, evidenca o uporabi posebnih varovalnih ukrepov iz drugega odstavka 99. člena tega zakona in evidenca o zdravljenju s posebnimi metodami zdravljenja iz 100. člena tega zakona.

(2)

Zastopnik v okviru nalog iz prejšnjega odstavka spoštuje želje osebe, če te za osebo niso škodljive.

(3)

Pri uveljavljanju pravic osebe kot uporabnika zdravstvenih storitev pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti zastopnik lahko sodeluje z zastopnikom pacientovih pravic v skladu s zakonom, ki ureja pacientove pravice. Zastopnik lahko opravlja tudi naloge zastopnika pacientovih pravic, če je imenovan v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice.

(4)

Zastopnik je dolžan kot poklicno skrivnost varovati vse, kar pri opravljanju svojega dela zve o osebi, zlasti informacije o njenem zdravstvenem stanju, osebnih, družinskih in socialnih razmerah ter informacije v zvezi z ugotavljanjem, zdravljenjem in spremljanjem bolezni ali poškodb.

25. člen

(1)

Za zastopnika je lahko imenovan posameznik, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

-

ima najmanj visoko izobrazbo,

-

ima opravljen izpit za zastopnika,

-

ima pet let delovnih izkušenj s področja duševnega zdravja,

-

ni pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora.

(2)

Vsebino, pogoje in način opravljanja izpita iz druge alineje prejšnjega odstavka določi minister za socialno varstvo v soglasju z ministrom.

26. člen

Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr)

Časovnica