TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odslej glasi:" 1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje * spremeni v 1. točki izreka tako, da se glavni tožbeni zahtevek zavrne * in razveljavi v 3. točki izreka tako, da se odločitev o pravdnih stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo."

II. Sicer (proti odločitvi o zahtevku po nasprotni tožbi) se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Res se dobrovernost posesti domneva, vendar pa je sklep o (ne)obstoju dobre vere materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Sama uporaba domneve dobrovernosti tudi ne sme biti preširoka. To pomeni, da je sicer ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, vendar pa je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki ji nasprotujejo.

Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad stvarjo in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti tudi opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi, potem ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Navedeno se nanaša tudi na pravne prednike priposestvovalca.

Na nepremičninskem področju sama posest pravnega prednika ne zadošča za dobrovernost pravnega naslednika. Tožeča stranka bi bila v konkretnem primeru (njeni pravni predniki so imeli nepremičnino v posesti brez pravnoposlovne podlage) lahko v opravičljivi zmoti samo v primeru, če bi bila nepremičnina predmet zapuščinskega postopka, saj je najmanj, kar se lahko od povprečno skrbnega pravnega naslednika pričakuje, to, da se seznani s samim obsegom zapuščine.