TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Res je, da odpoved trajnega obligacijskega razmerja načeloma ne zahteva posebne obličnosti, vendar pa mora biti za veljavno odpoved (poleg okoliščine, da je le-ta sopogodbeniku vročena) izpolnjen tudi elementarni pogoj, da je sopogodbenik jasno in nedvoumno seznanjen, da se trajno pogodbeno razmerje odpoveduje. Torej mora biti v odpovedi jasno navedeno, za katero pogodbeno razmerje gre, nadalje izjava volje, da se to pogodbeno razmerje odpoveduje in s kakšnim odpovednim rokom. Odpoved učinkuje le, če druga stranka izve za voljo izjavitelja. Da za to voljo lahko izve, pa jo mora sopogodbenik, ki odpoveduje trajno razmerje, jasno in nedvoumno izraziti. Evidentno je, da dopisi, v katerih tožnik ne govori o nobenem pogodbenem razmerju, temveč povsem nasprotno zatrjuje, da tako pogodbeno razmerje ne obstaja, ne izpolnjuje zgoraj navedenih temeljnih pogojev za veljavno odpoved po 333. členu OZ.

Ko se izkaže za pravilno ugotovitev, da tožnik tožencema obligacijskega razmerja ni veljavno odpovedal, se izkaže za nepomembno, ali je bila odpoved dana v primernem času in ali je bil odpovedni rok ustrezno dolg. Razloge v zvezi z odpovednim rokom in primernostjo časovnega trenutka odpovedi je sodišče prve stopnje navedlo za povrh (ex abundante cautela), ti razlogi pa glede na okoliščino, da je pravilen že zaključek, da odpovedi sploh ni bilo, niso bistveni za odločitev. V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je domnevno ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ni kršilo 7. člena ZPP ali tožnikove pravice do izjave, temveč je zgolj vsebinsko napolnilo pravni standard primernega odpovednega roka in primernega trenutka za odpoved v smislu 333. člena OZ.