TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II./1. in II./3. izreka spremeni tako, da izrek v teh točkah sedaj glasi:

"II./1. Ugotovi se, da je Kreditna pogodba št. 11008056 z dne 11.3.2008, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV X/2008 z dne 14.3.2008, nična.

II./3. Ugotovi se je vknjižba hipoteke pri nepremičnini posamezni del št. 3 v stavbi št. 587 k.o. X. (ID znak Y-587-3), ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi prodajne pogodbe z dne 3. 3. 2008 in notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 162/2008 z dne 14. 3. 2008 za zavarovanje terjatve tožene stranke v višini glavnice 79.000,00 CHF, z obrestno mero v višini 6-mesečnega LIBOR + 2,00% odstotne točke letno, ki je spremenljiva ter z zapadlostjo glavnice v 240. mesecih, od katerih prva zapade v plačilo 14. 4. 2008, vsaka naslednja 14. v mesecu, zadnja pa 14. 3. 2028, neveljavna in se izbriše.“

V preostalem delu se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Iz določbe prvega odstavka 24. člena ZVPot na podlagi besede "ali" med naštetimi predpostavkami za določitev nepoštenosti pogodbenega pogoja jasno izhaja medsebojno razmerje teh predpostavk in sicer gre za izključevalno (alternativno) naštevanje, kar pomeni, da zadostuje za ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, ugotovitev obstoja ene od predpostavk naštetih v citirani določbi. To izhodišče je pomembno, ker so predpostavke iz člena 3(1) Direktive za potrošnik manj ugodne, saj morata biti praviloma dokazni obe predpostavki nepoštenosti. V tem primeru se mora pri presoji uporabiti za potrošnika ugodnejše pravo. Kot je izrecno navedeno v dvanajsti uvodni izjavi Direktive, gre pri tej le za delno in minimalno uskladitev nacionalnih zakonodaj v zvezi z nedovoljenimi pogoji, pri čemer je državam članicam priznana možnost, da potrošniku zagotovijo višjo raven varstva, kot jo določa Direktiva. V prosti presoji države članice je ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov.

Glede na to je slovenski zakonodajalec ob implementaciji Direktive, s tem ko ni posegal v že obstoječe določbe ZVPot, kljub povezanosti predpostavk dobre vere in znatnega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pravdnih strank po Direktivi, obdržal ločenost obeh navedenih predpostavk, ohranil višjo stopnjo varstva potrošnika.