TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se prva alineja izreka pravilno glasi:

"se sodba prve stopnje spremeni tako, da se obveznost toženih strank glede plačila glavnice zniža na 657.000 SIT oziroma zdaj 2.741,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 657.000 SIT od 1. 12. 1997 do 31. 12. 2001, vse v protivrednosti v EUR-ih, od tega dne dalje pa zakonske zamudne obresti od 2.741,61 EUR, vendar le, če vsota zapadlih pa neplačanih obresti do 31. 12. 2001 še ni dosegla glavnice, in to dokler vsota zapadlih pa neplačanih obresti ne doseže glavnice."

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 813,45 EUR (prej 194.935,16 SIT) stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe.

Upravna odločba, s katero upravni organ odloča o dovoljenosti opravljanja dejavnosti, ne vpliva na vzročno zvezo in s tem na obseg škode. Zato tudi opustitev vložitve pritožbe zoper upravno odločbo ne pomeni pretrganje vzročne zveze. Upravna odločba pa vpliva na to, ali je škoda, ki jo je tožnik utrpel, pravno priznana, ali ne. Nedovoljena dejavnost namreč ne more ustaviti podlage za izgubljeni dobiček, ker to ni dobiček, ki bi ga tožnik lahko utemeljeno pričakoval.

Pri izračunu izgubljenega dobička je treba od prihodkov odšteti samo variabilne stroške, torej stroške, ki bi jih tožnik imel, če bi posloval. Fiksni stroški so stroški, ki obstajajo ne glede na poslovanje in jih zato ni treba odšteti.