TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končni sklep.

Tožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je svoj sklep, da ni (z verjetnostjo) izkazano, da je upravičena do sodnega varstva zaradi motenja posesti, nepravilno oprlo na ugotovitev, da je najemna pogodba za poslovni prostor, ki je bila sklenjena za določen čas, prenehala. To ne pomeni nič drugega kot to, da je sodišče pri presoji, ali ima tožnica pravico do varstva pred motenjem posesti, upoštevalo njeno pravico do posesti, kar je materialnopravno nepravilno. Za posestno pravdo pravica do posesti ni relevantna. Edino izjemo od tega pravila predstavlja ugovor, ki je povezan s pravilom „petitorium absorbet possessorium“.

Premoženjska škoda, ki bo tožnici morda nastala, sama po sebi ni nujno težko nadomestljiva.

Sodišče prve stopnje se o izpolnjevanju predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ res ni izreklo, a s tem ni storilo nobene upoštevne postopkovne kršitve. Ob izpolnjevanju le te predpostavke regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati. Najprej zato, ker tehtanje interesa nasprotne stranke, o katerem govori Ustavno sodišče, ni tehtanje iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak gre (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) za presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. Potem pa zato, ker bi bila uporaba tega pogoja, ki ga je določil ZIZ, v nasprotju z napotilom Ustavnega sodišča o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode.