Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI)

4936. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI)

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z
o razglasitvi Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI)

Razglašam Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 16. novembra 2010.

Št. 003-02-9/2010-15

Ljubljana, dne 24. novembra 2010

dr. Danilo Türk l.r. Predsednik Republike Slovenije

Z A K O N
O IZENAČEVANJU MOŽNOSTI INVALIDOV (ZIMI)

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(namen in cilj zakona)

(1)

Namen tega zakona je preprečevanje in odpravljanje diskriminacije invalidk in invalidov (v nadaljnjem besedilu: invalidov), ki temelji na invalidnosti.

(2)

Cilj tega zakona je za invalide ustvarjati enake možnosti na vseh področjih življenja.

2. člen

(temeljna načela)

Temeljna načela tega zakona so:

-

spoštovanje in zagotavljanje človekovih pravic invalidov in njihovega dostojanstva,

-

zagotavljanje enakih možnosti za invalide in njihova nediskriminacija ter

-

spoštovanje in sprejemanje različnosti zaradi invalidnosti.

3. člen

(pomen izrazov)

(1)

Invalidi so osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoričnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.

(2)

Diskriminacija zaradi invalidnosti je posredna ali neposredna in pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti, katerega namen ali posledica je zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh pravic in obveznosti na vseh ključnih področjih življenja. Neposredna diskriminacija na podlagi invalidnosti obstaja, če je bil, je ali bi lahko bil invalid zaradi invalidnosti v enakih ali podobnih situacijah obravnavan manj ugodno kot kdo drug. Posredna diskriminacija na podlagi invalidnosti pa obstaja, kadar je bil, je ali bi lahko bil invalid zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah v manj ugodnem položaju kot kdo drug, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičujejo zakonit cilj in če so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna.

(3)

Primerna prilagoditev pomeni potrebne zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki ne nalagajo nesorazmernega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebni, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje pravic in svoboščin.

(4)

Zagotavljanje enakih možnosti so načrtovane dejavnosti, s katerimi se omogoči, da so različni deli družbe in okolja, kot so javne službe, grajeno okolje, blago in storitve, namenjene javnosti, informacije, komunikacije ipd., dostopni vsem, predvsem invalidom.

(5)

Nadlegovanje zaradi invalidnosti je lahko nezaželeno verbalno, fizično ali drugo neverbalno vedenje, katerega posledica ali namen je prizadeti dostojanstvo invalida ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje.

(6)

Objekti v javni rabi so objekti v javni rabi skladno z opredelitvijo zakona, ki ureja graditev objektov.

4. člen

(uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek)

(1)

V postopkih uveljavljanja pravice do tehničnih pripomočkov za premagovanje komunikacijskih ovir, postopkih uveljavljanja plačila stroškov prilagoditve vozila, postopkih za uveljavljanje psa pomočnika in postopkih za uveljavljanje EU kartice ugodnosti za invalide se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače.

(2)

Dokumenti in dejanja v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu so takse prosti.

5. člen

(povezava z drugimi predpisi)

Za uresničevanje pravic invalidov veljajo tudi nediskriminacijske določbe in določbe, ki zagotavljajo izenačevanje možnosti po drugih predpisih. Ne glede na določbe drugih zakonov, se uporabljajo določbe tega zakona, če so za invalida ugodnejše.

II. PREPOVED DISKRIMINACIJE ZARADI INVALIDNOSTI

6. člen

(diskriminacija pred državnimi organi, organi državne in lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in služb)

(1)

Prepovedana je vsakršna diskriminacija zaradi invalidnosti v postopkih pred državnimi organi, organi državne in samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javne službe.

(2)

Diskriminacija pred državnimi organi, organi državne in lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in javnih služb je predvsem:

-

nespoštovanje in neupoštevanje pravic invalidov ter prikrajšanje zanje oziroma njihova odtegnitev, če so te pravice pod enakimi pogoji priznane tistim, ki niso invalidi,

-

postavljanje posebnih pogojev za upoštevanje in spoštovanje pravic invalidov oziroma njihovo priznanje invalidom, razen če je tako ravnanje zakonito in vsebinsko ustrezno glede na opredelitev diskriminacije,

-

po prostem preudarku javnega uslužbenca nespoštovanje in neupoštevanje pravic invalidov ter prikrajšanje zanje oziroma njihova odtegnitev, če je to posledica invalidnosti vlagateljice oziroma vlagatelja,

-

oteževanje vodenja postopka invalidov kot strank s strani javnih uslužbencev, kar onemogoča ali zelo ovira uresničevanje pravic invalidov.

7. člen

(enakopravno sodelovanje v postopkih)

(1)

Slepa oziroma slepi (v nadaljnjem besedilu: slepi), slabovidna oziroma slabovidni (v nadaljnjem besedilu: slabovidni) ali gluhoslepa oziroma gluhoslepi (v nadaljnjem besedilu: gluhoslepi) ima pravico, da sam predloži vsa pisanja oziroma se mu v vseh postopkih pred državnimi organi, organi samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe zagotovi dostop do vseh pisanj v postopku v njemu razumljivi obliki, ti pa mu morajo to pravico zagotoviti.

(2)

Pravica iz prejšnjega odstavka se zagotovi na način, ki ga izbere slepi, slabovidni ali gluhoslepi sam, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, kot npr. brajico, povečanim črnim tiskom, zvokom, elektronsko obliko.

(3)

Državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe morajo pravico iz prvega odstavka tega člena slepemu, slabovidnemu ali gluhoslepemu zagotoviti po uradni dolžnosti.

(4)

Plačilo stroškov zagotovitve pisanj v obliki, razumljivi za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije in jih morajo zato predvideti v letnih finančnih načrtih.

8. člen

(dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti)

(1)

Prepovedana je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti.

(2)

Diskriminacija v smislu dostopnosti blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, pomeni predvsem opustitev ponujanja blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, invalidu ali njihovo ponujanje invalidu pod drugačnimi in slabšimi pogoji kot drugim.

(3)

Ukrepi za odpravljanje ovir pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, se nanašajo predvsem:

-

na dostopnost do informacijskih, komunikacijskih in drugih storitev ter pomoč v nujnih primerih,

-

na odstranitev grajenih ovir v objektih, v katerih ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti,

-

na zagotovilo, da javni in zasebni subjekti, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, upoštevajo vse vidike njihove dostopnosti za invalide,

-

na to, da se pri ponujanju blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, če je to potrebno, zagotovijo primerna podpora, zlasti z drugo osebo (bralci, tolmači slovenskega znakovnega jezika, tolmači za gluhoslepe), oznake v brajici ter podatki v lahko čitljivi in razumljivi obliki.

(4)

Ukrepe iz prejšnjega odstavka je treba zagotoviti, razen če javnim in zasebnim subjektom, ki ponujajo blago in storitve, ki so na voljo javnosti, ne nalagajo nesorazmernega bremena. Pri presoji, ali ukrep pomeni nesorazmerno breme, se upoštevajo zlasti velikost in viri javnega ali zasebnega subjekta, njegova narava, ocenjeni stroški, mogoče koristi od boljšega dostopa za invalide ter zgodovinske, kulturne, umetniške in arhitekturne vrednosti premičnin oziroma nepremičnin.

(5)

Minister, pristojen za invalidsko varstvo predpiše minimalne zahteve za dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti.

9. člen

(uporaba in prilagoditev objektov v javni rabi)

(1)

Prepovedana je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do uporabe objektov v javni rabi.

(2)

Prilagoditve obstoječih objektov v javni rabi, razen tistih, ki se rekonstruirajo v skladu s petim odstavkom tega člena (v nadaljevanju: obstoječi objekti v javni rabi), se opravijo z gradbenimi deli in tehničnimi napravami, zvočnimi in svetlobnimi znaki, pisnimi informacijami in drugimi ustreznimi tehničnimi prilagoditvami. Obstoječi objekti v javni rabi so za invalide prilagojeni vsaj tako, da so invalidom dostopne vse storitve, ki se izvajajo v objektu v javni rabi, so na voljo javnosti in do njih invalidi dostopajo znotraj objekta v javni rabi. Obstoječi objekti v javni rabi in zunanje ureditve se prilagodijo tako, da se zagotavljajo parkirna mesta za invalide, dostop do objekta, vstop, vertikalne in horizontalne povezave, sanitarije za invalide, elementi, ki slepim in slabovidnim omogočajo varno uporabo, ter vsaj ena točka ali prostor, v katerem se s tehnologijo zagotavlja nemotena komunikacija za gluhe in naglušne osebe. Prilagoditve se izvedejo v čim večji meri tako, kot je določeno v predpisih s področja graditve, ki določajo univerzalno dostopnost.

(3)

Prilagoditve objektov v javni rabi delno ali v celoti zagotovi lastnik objekta ali dela objekta v javni rabi oziroma upravljavec stvarnega premoženja države ali samoupravne lokalne skupnosti, razen če je njihova izvedba tehnično neizvedljiva, pomeni nesorazmerno breme ali bi povzročila poslabšanje bistvenih ali drugih zahtev objekta, o čemer ima pripravljeno oceno ter jo trajno hrani. Pri presoji, ali prilagoditev pomeni nesorazmerno breme, se upošteva četrti odstavek prejšnjega člena.

(4)

Gradnja zunanjih vertikalnih komunikacij stavbe se za namen tega zakona šteje za vzdrževanje objekta v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov. Za izvedbo vzdrževalnih del iz prejšnjega stavka se izdela projekt za izvedbo gradnje. Če vertikalne komunikacije ne povezujejo več kot treh etaž, se lahko izdelajo le grafični prikazi rešitev (tlorisi, prerezi) in pridobi mnenje pooblaščenega strokovnjaka, s katerim ta izjavlja, da se s predvideno gradnjo ne bodo poslabšale obstoječe gradbenotehnične lastnosti stavbe.

(5)

Objekte v javni rabi, ki se gradijo, in objekte v javni rabi, ki se rekonstruirajo, se primerno prilagodi med samo gradnjo oziroma rekonstrukcijo objekta skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov in določa univerzalno graditev.

10. člen

(prepoved pisanja in izpostavljanja diskriminacijskih sporočil in simbolov)

Prepovedano je širjenje besedil v kakršni koli obliki, sporočil, znakov, simbolov in podobnega, ki bi lahko povzročilo spodbujanje diskriminacije zaradi invalidnosti.

11. člen

(dostop do vključujočega izobraževanja)

(1)

Invalidom se mora zagotavljati vključevanje v programe izobraževanja na vseh ravneh in vseživljenjsko učenje v okolju, v katerem živijo, kot to velja za druge državljane. Pri tem se za diskriminacijo ne štejeta vključevanje v različne programe, kot so posebni in prilagojeni programi, ter prilagoditve rednih programov, ki so prilagojeni invalidovim sposobnostim.

(2)

Invalidi imajo pravico do ustreznih prilagoditev pri vključevanju v vzgojni, šolski ali študijski proces in pravico do primernih prilagoditev šolskega oziroma študijskega procesa individualnim potrebam invalida.

12. člen

(zdravje)

(1)

Invalidi imajo pravico do zdravstvenih storitev brez diskriminacije zaradi invalidnosti, pri čemer so otroci in mladostniki deležni posebne pozornosti. Invalidom z dodatnimi zdravstvenimi težavami mora biti zagotovljena ustrezna specialistična obravnava.

(2)

Otrokom in mladostnikom iz prejšnjega odstavka morata biti zagotovljeni zgodnja obravnava in večdisciplinarna stalna obravnava glede na njihove posebne potrebe. Ustrezna pomoč mora biti zagotovljena tudi njihovim staršem, ko se spoprijemajo z invalidnostjo svojih otrok.

13. člen

(dostop do načina prebivanja)

(1)

Prepovedana je diskriminacija zaradi invalidnosti, ki:

-

invalidu onemogoča, da bi si sam izbral prebivališče in se sam odloči, kje in s kom bo živel. Ne gre za diskriminacijo, če je invalid na podlagi dogovora s svojim zakonitim zastopnikom in organizacijo, ki izvaja institucionalno varstvo, vključen v obliko bivanja, ki zagotavlja celodnevno oskrbo, kot npr. bivalna enota, stanovanjska skupnost, in zanj ta oblika ne pomeni prisilne namestitve;

-

invalidom onemogoča, da bi zaradi vključitve v skupnost in življenja v njej imeli dostop do različnih storitev.

(2)

Lokalne samoupravne skupnosti morajo zagotoviti prilagojena neprofitna najemna stanovanja vsem tistim invalidom, ki so se prijavili na javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj in so se uvrstili na prednostno listo upravičencev, katerim bodo stanovanja tudi dodeljena.

14. člen

(dostop do obveščenosti)

Diskriminacija zaradi invalidnosti vključuje tudi onemogočanje sprotnega in enakovrednega dostopa do informacij, namenjenih javnosti, brez dodatnih stroškov za invalida, upoštevajoč pri tem načelo primerne oziroma razumne prilagoditve v invalidom dostopnih oblikah zapisov, jezikov in tehnologij, ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti.

15. člen

(dostop do kulturnih dobrin)

(1)

Invalidom je ne glede na njihovo invalidnost treba omogočati dostop do kulturnih dobrin in jim zagotoviti možnosti za lastno ustvarjalnost.

(2)

Treba jim je omogočati:

-

dostop do kulturnih dobrin v obliki, pri kateri se upoštevajo posebne potrebe invalidov,

-

dostopnost do javnih kulturnih prireditev z zagotovitvijo premagovanja komunikacijskih in grajenih ovir,

-

dostop do kulturne dediščine ali do informacij o njej.

16. člen

(javni prevozi)

(1)

Invalidom mora biti zagotovljena enaka dostopnost do prevoza v cestnem in železniškem prometu ter pomorski in notranji plovbi.

(2)

Država in občina morata pri upravljanju gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu in linijski prevoz v mestnem prometu zagotoviti tako, da izvajalci opravljajo prevoz v okviru javnih služb z avtobusi, ki so dostopni gibalno in senzorno oviranim invalidom ter da nudijo informacijo o možnosti uporabe teh dveh javnih služb v invalidom prilagojenih oblikah.

(3)

Kadar izvajalec gospodarske javne službe ne more zagotoviti gibalno in senzorno oviranim invalidom prilagojenega medkrajevnega linijskega prevoza z rednimi avtobusnim linijami, jim mora zagotoviti drug ustrezen način prevoza, razen če dokaže, da bi mu taka zagotovitev drugega ustreznega načina prevoza povzročala nesorazmerno breme. V tem primeru mora zagotoviti drug ustrezen način prevoza v obsegu, ki ne povzroča takega bremena.

(4)

Upravljavec javne železniške infrastrukture in prevoznik javnih linijskih prevozov v železniškem prometu morata prilagoditi vlake in drugo železniško infrastrukturo za gibalno in senzorno ovirane invalide ter da nudijo informacije o možnosti uporabe železniškega prometa v invalidom prilagojenih oblikah.

(5)

Za uporabo pripomočka za premagovanje gibalne in senzorne oviranosti (psi vodniki in drugi psi pomočniki, invalidski voziček) se v kateri koli okoliščini ne smejo zaračunati dodatni stroški.

(6)

Na avtobusnih postajah in pomembnejših avtobusnih postajališčih, pomembnejših železniških postajah in pristaniščih je treba gibalno in senzorno oviranim invalidom ter psom vodnikom in drugim psom pomočnikom zagotoviti nemoten vstop in izstop ter tudi dostopnost informacij v njim prilagojenih oblikah.

(7)

Upravljavec javne pomorske ali celinske plovne infrastrukture in prevoznik javnih prevozov v pomorstvu ali celinskih vodah morata prilagoditi plovila in drugo plovno infrastrukturo za gibalno in senzorno ovirane invalide ter nuditi informacije o možnosti uporabe plovnega prometa v invalidom prilagojenih tehnikah.

III. UKREPI ZA IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV

17. člen

(tehnični pripomočki za premagovanje komunikacijskih ovir)

(1)

Invalidi s senzornimi okvarami lahko poleg pripomočkov, ki so jim zagotovljeni na podlagi drugih predpisov, glede na osebne potrebe uveljavljajo sofinanciranje tudi drugih tehničnih pripomočkov, ki jih potrebujejo v življenju za premostitev komunikacijskih ovir za omogočanje varnega in samostojnega življenja ter jih predvsem uporabljajo za dostopnost do informacij, sporazumevanje in prilagoditev življenjskega okolja (v nadaljevanju: tehnični pripomočki).

(2)

Minister oziroma ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za invalidsko varstvo, s predpisom podrobneje določi tehnične pripomočke iz prejšnjega odstavka, pogoje za njihovo pridobitev, njihovo dobo trajanja, vrednost posameznega tehničnega pripomočka in standarde kakovosti pripomočkov ter način vzdrževanja. Za enostavnejše tehnične pripomočke se štejejo pripomočki, katerih vrednost ne presega 500 eurov, za zahtevnejše tehnične pripomočke pa tisti, katerih vrednost presega 500 eurov.

(3)

Uveljavljanje pravice do tehničnih pripomočkov po tem členu ne sme vplivati na zmanjšanje ali izboljšanje že pridobljenih pravic do tehničnih pripomočkov po drugih predpisih.

18. člen

(Svet za tehnične pripomočke)

(1)

Minister, pristojen za invalidsko varstvo, na podlagi tega zakona imenuje Svet za tehnične pripomočke, katerega članice oziroma člani (v nadaljnjem besedilu: člani) so trije predstavnice oziroma predstavniki (v nadaljnjem besedilu: predstavniki) ministrstva, pristojnega za invalidsko varstvo, trije predstavniki ministrstva, pristojnega za zdravje, trije predstavniki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in trije predstavniki vseh reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni, ki jih predlaga nacionalni svet invalidskih organizacij.

(2)

Svet za tehnične pripomočke vsaj enkrat letno pregleda in uskladi nabor tehničnih pripomočkov po tem zakonu in drugih predpisih, ki urejajo pravico do tehničnih pripomočkov na način, da se tehnični pripomočki in pravice do uveljavljanja tehničnih pripomočkov po tem zakonu in po drugih predpisih, ne podvajajo.

(3)

Sredstva za delo Sveta za tehnične pripomočke se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije.

19. člen

(postopek za uveljavljanje tehničnih pripomočkov)

(1)

Vlogo za uveljavljanje pravice do tehničnih pripomočkov invalid iz prvega odstavka 17. člena tega zakona vloži na katerikoli upravni enoti v Republiki Sloveniji ali preko državnega portala e-Uprava.

(2)

Če gre za zahtevnejši tehnični pripomoček, upravna enota z liste izvedencev iz četrtega odstavka tega člena imenuje izvedenko oziroma izvedenca (v nadaljnjem besedilu: izvedenec), ki oblikuje mnenje o upravičenosti do tehničnega pripomočka. O pravici do tehničnega pripomočka odloči upravna enota z odločbo.

(3)

Listo izvedencev določi minister, pristojen za invalidsko varstvo, na predlog Socialne zbornice Slovenije in izbranega izvajalca zaposlitvene rehabilitacije za invalide s komunikacijskimi ovirami, po predpisih, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

(4)

V odločbi iz drugega in tretjega odstavka tega člena mora biti natančno opredeljeno, do kakšnega pripomočka je invalid upravičen in kolikšna je višina sredstev za sofinanciranje.

(5)

Zoper odločbo upravne enote je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Pri odločanju o pritožbi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, lahko pridobi novo mnenje o upravičenosti do pravice do tehničnega pripomočka, ki ga oblikuje izvedenec, ki je imenovan z liste izvedencev iz četrtega odstavka tega člena in ni sodeloval pri oblikovanju mnenja na prvi stopnji.

19.a člen

(vrednotnica za plačilo tehničnega pripomočka)

(1)

Upravna enota upravičencu izda vrednotnico za nabavo tehničnega pripomočka po pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice do tehničnega pripomočka.

(2)

Vrednotnica za plačilo tehničnega pripomočka vsebuje številko vrednotnice, osebno ime upravičenca, navedbo tehničnega pripomočka, do katerega je invalid upravičen ter vrednost posameznega tehničnega pripomočka, določeno s predpisom iz 17. člena tega zakona, višino sredstev za sofinanciranje, podatke potrebne za plačilo in nadzor pravilnosti plačila, podpis upravičenca ter podpis, naziv in žig dobavitelja tehničnega pripomočka, če ta posluje z žigom. Podroben opis vrednotnice in način plačila se določi v predpisu iz 17. člena tega zakona.

(3)

Če upravičenec vrednotnico izgubi ali se vrednotnica po naključju uniči, jo upravičenec prekliče pri upravni enoti, ki je vrednotnico izdala. Upravičenec lahko po preklicu vrednotnice pri upravni enoti zahteva izdajo nove vrednotnice. Preklicane vrednotnice ni mogoče predložiti v izplačilo. Veljavnost vrednotnice preneha z dnem, ko je upravna enota prejela obvestilo o izgubi ali uničenju vrednotnice.

(4)

Tehnični pripomoček lahko invalid kupi pri katerem koli dobavitelju tehničnih pripomočkov v Republiki Sloveniji in ga delno ali v celoti plača z vrednotnico.

20. člen

(financiranje tehničnih pripomočkov)

(1)

Sredstva za sofinanciranje plačila tehničnega pripomočka za invalida se zagotavljajo v višini 85 odstotkov vrednosti posameznega tehničnega pripomočka, določenega s predpisom iz 17. člena tega zakona. Za invalida, ki prejema denarno socialno pomoč po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva, in za invalide, ki jim je priznan status po predpisih, ki urejajo družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb, se zagotovi plačilo pripomočkov v celotni vrednosti posameznega tehničnega pripomočka.

(2)

Sredstva za sofinanciranje tehničnih pripomočkov zagotavlja ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo.

(3)

Dobavitelj tehničnih pripomočkov invalidu izda račun za tehnični pripomoček. Kopijo računa skupaj z originalom vrednotnice za nabavo tehničnega pripomočka posreduje upravni enoti, ki je vrednotnico izdala.

(4)

Sredstva za plačilo mnenja izvedencev iz tretjega odstavka 19. člena tega zakona zagotavlja ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, v proračunu Republike Slovenije.

21. člen

(plačilo stroškov prilagoditve vozila)

(1)

Invalid, ki je zaradi invalidnosti gibalno oviran in lahko vozilo upravlja sam le, če je prilagojeno, lahko uveljavlja plačilo stroškov prilagoditve vozila enkrat na šest let.

(2)

Do prilagoditve je upravičen tudi invalid, ki sam ne upravlja vozila, prilagoditev pa je nujno potrebna za vstop invalida v vozilo in varno vožnjo. V tem primeru lahko invalid uveljavlja stroške za naprave in pripomočke za premostitev višinske razlike pri vstopu v vozilo ter za ustrezne sisteme za pritrditev vozička v vozilo, in sicer enkrat na šest let.

(3)

Izjemoma se invalidu lahko odobri plačilo stroškov prilagoditve vozila pred potekom šestih let, če dokaže, da je prilagoditev vozila nujna zaradi nastanka nove invalidnosti, bistvenega poslabšanja invalidnosti oziroma zaradi uničenja prilagojenega vozila.

(4)

Invalidu iz prvega odstavka tega člena se v primeru nakupa novega prilagojenega vozila prizna sofinanciranje nakupa vozila. Sofinanciranje teh stroškov upravičenec lahko uveljavlja v višini in po postopku iz 22. člena tega zakona.

(5)

V predpisu iz drugega odstavka 17. člena tega zakona se podrobneje opredelijo način prilagoditve vozila iz prvega in drugega odstavka tega člena, pogoji za prilagoditev, doba trajanja, vrednost posamezne prilagoditve vozila in standardi kakovosti prilagoditve ter način vzdrževanja. Za enostavnejše prilagoditve vozila se štejejo prilagoditve, katerih skupna vrednost ne presega 1.000 eurov, za zahtevnejše prilagoditve pa tiste, katerih skupna vrednost presega 1.000 eurov.

22. člen

(postopek za uveljavljanje plačila stroškov prilagoditve vozila)

(1)

Vlogo za uveljavljanje plačila stroškov prilagoditve vozila invalid vloži na katerikoli upravni enoti v Republiki Sloveniji ali preko državnega portala e-Uprava.

(2)

Če gre za enostavno prilagoditev, upravna enota z liste izvedencev imenuje izvedenca, ki oblikuje načrt prilagoditve vozila. Listo izvedencev imenuje minister, pristojen za invalidsko varstvo.

(3)

V primeru zahtevnejših prilagoditev pripravi izvedensko mnenje Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije – Soča (v nadaljnjem besedilu: inštitut), ki individualno za vsakega invalida pripravi natančno opisan načrt predelave ali prilagoditve vozila (v nadaljnjem besedilu: načrt prilagoditve vozila).

(4)

Pri pripravi izvedenskega mnenja izvedencev posameznik in inštitut izhajata iz najenostavnejše, najcenejše, vendar funkcionalno učinkovite rešitve. Načrt prilagoditve vozila mora biti tudi finančno ovrednoten. V načrtu prilagoditve vozila mora biti naveden tudi datum, ko je invalid zadnjič uveljavil prilagoditev vozila.

(5)

V kolikor invalid želi dražjo rešitev od rešitve v izvedenskem mnenju, se le-ta na zahtevo invalida izvede, razliko v stroških med dražjo izvedbo in izvedbo po izvedenskem mnenju krije invalid.

(6)

Izvedenca iz drugega in tretjega odstavka tega člena morata načrt prilagoditve vozila pripraviti najpozneje v 30 dneh od dneva, ko ju upravna enota zaprosi za pripravo načrta prilagoditve vozila.

(7)

Sredstva za izdelavo načrta prilagoditve vozila se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije. Stroški izdelave načrta prilagoditve vozila se plačujejo po cenah, ki jih določi minister, pristojen za invalidsko varstvo.

(8)

Upravna enota na podlagi načrta prilagoditve vozila izda odločbo, s katero odloči o odobritvi plačila stroškov prilagoditve vozila. V odločbi mora biti natančno opredeljeno, do kakšne prilagoditve vozila je invalid upravičen in kolikšna je višina sredstev za plačilo prilagoditve vozila, ter ali je invalid brezposeln, samozaposlen ali zaposlen.

(9)

Upravna enota upravičencu izda vrednotnico za odobritev plačila stroškov prilagoditve vozila po pravnomočnosti odločbe o odobritvi stroškov plačila prilagoditve vozila.

(10)

Zoper odločbo upravne enote je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Pri odločanju o pritožbi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, lahko pridobi nov načrt prilagoditve vozila.

(11)

Po opravljeni prilagoditvi vozila izvedenca iz drugega in tretja odstavka tega člena potrdita ustreznost in pravilnost opravljene prilagoditve vozila ter o tem izdata potrdilo. Vsebino potrdila se podrobneje opredeli v predpisu iz drugega odstavka 17. člena tega zakona.

22.a člen

(vrednotnica za plačilo stroškov prilagoditve vozila)

(1)

Vrednotnica za plačilo prilagoditve vozila vsebuje številko vrednotnice, osebno ime upravičenca, vrsto prilagoditve vozila, do katerega je invalid upravičen, vrednost posamezne prilagoditve vozila, določene s predpisom iz 17. člena tega zakona, višino sredstev za sofinanciranje prilagoditve vozila ter podatke potrebne za plačilo in nadzor pravilnosti plačila, podpis upravičenca ter podpis, naziv in žig izvajalca prilagoditve vozila, če ta posluje z žigom. Podroben opis vrednotnice in način plačila se določi v predpisu iz 17. člena tega zakona.

(2)

Če upravičenec vrednotnico izgubi ali se vrednotnica po naključju uniči, jo upravičenec prekliče pri upravni enoti, ki je vrednotnico izdala. Upravičenec lahko po preklicu vrednotnice pri upravni enoti zahteva izdajo nove vrednotnice. Preklicane vrednotnice ni mogoče predložiti v izplačilo. Preklic velja z dnem, ko upravičenec upravni enoti sporoči izgubo ali uničenje vrednotnice.

(3)

Prilagoditev vozila lahko invalid izvede pri katerem koli izvajalcu prilagoditve vozila v Republiki Sloveniji. Plačilo prilagoditve sofinancira s predložitvijo vrednotnice za odobritev plačila prilagoditve vozila.

22.b člen

(sredstva za prilagoditev vozila)

(1)

Sredstva za prilagoditev vozila se zagotovijo v višini 85 odstotkov vrednosti posamezne prilagoditve, določene s predpisom iz 17. člena tega zakona. Za invalida, ki je prejemnik denarne socialne pomoči po predpisih, ki urejajo področje socialnega varstva, ter za invalida, ki mu je priznan status po predpisih, ki urejajo družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb, se zagotovi plačilo stroškov prilagoditve vozila v celotni vrednosti stroškov posamezne prilagoditve vozila.

(2)

Sredstva za sofinanciranje nakupa novega prilagojenega vozila se invalidu zagotovijo v višini 85 odstotkov vrednosti razlike med ceno enakega tipa novega neprilagojenega vozila in novega prilagojenega vozila, vendar največ do višine odobrenega plačila stroškov iste vrste prilagoditve vozila, določenega v skladu s predpisom iz drugega odstavka 17. člena tega zakona.

(3)

Sredstva za prilagoditev vozila invalida, ki ni zaposlen, se zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije, za zaposlenega ali samozaposlenega invalida pa sredstva zagotavlja javni finančni sklad za vzpodbujanje razvoja zaposlovanja invalidov (v nadaljnjem besedilu: sklad).

(4)

Izvajalec prilagoditve vozila invalidu izda račun za izvedene prilagoditve vozila. Kopijo računa prilagoditve vozila posreduje upravni enoti, ki je vrednotnico izdala. Kopiji računa je dolžan priložiti originalne vrednotnice za plačilo stroškov prilagoditev vozila, iz katerih je razvidno, ali je plačnik ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo (za brezposelne invalide) ali sklad (za zaposlene ali samozaposlene invalide), na podlagi katerih je invalidu izvedel prilagoditve vozila in potrdilo izvedenca o ustreznosti in pravilnosti izvedene prilagoditve. Enako velja tudi pri nakupu novega prilagojenega vozila.

22.c člen

(pes pomočnik)

(1)

Invalid, ki je zaradi invalidnosti težko ali najtežje gibalno oviran, a ima ustrezne psihofizične lastnosti in primerne bivalne pogoje, lahko glede na osebne potrebe dobi psa pomočnika.

(2)

Minister, pristojen za invalidsko varstvo, s predpisom iz 22.d člena tega zakona podrobneje določi pogoje za pridobitev psa pomočnika.

(3)

Invalid iz prvega odstavka tega člena je upravičen do šolanega psa pomočnika, ki ga prejme v svojo last. V primeru, da invalid po svoji krivdi izgubi psa pomočnika, ni upravičen do novega najmanj do izteka osmih let od pridobitve.

(4)

Izvajalca šolanja psa pomočnika izbere invalid pri izbranem izvajalcu, ki ima z ministrstvom, pristojnim za invalidsko varstvo, sklenjeno pogodbo.

(5)

Vsebino pogodbe, sklenjene med ministrstvom, pristojnim za invalidsko varstvo, in izvajalci za šolanje psov pomočnikov, se določi s predpisom iz 22.d člena tega zakona. Izvajalca za šolanje psov pomočnikov izbere ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, na podlagi javnega razpisa.

(6)

Sredstva za šolanje psa pomočnika ter usposabljanje invalida zagotavlja ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, iz proračuna Republike Slovenije.

22.d člen

(predpis o izvajanju programa šolanja in dodeljevanja psov pomočnikov za težje in najtežje gibalno ovirane invalide)

Minister, pristojen za invalidsko varstvo, s predpisom podrobneje določi kriterije za dodelitev psa pomočnika, izbor izvedencev, program in način šolanja psa pomočnika, pogoje usposabljanja invalida, podrobnejši postopek uveljavljanja pravice do psa pomočnika, obveznosti v zvezi z zaključnim preizkusom psa pomočnika in invalida, vsebino pogodbe, sklenjene med izvajalcem šolanja psov pomočnikov in ministrstvom, pristojnim za invalidsko varstvo, izvajanje strokovne pomoči in svetovanja invalidu – lastniku psa pomočnika in druge zadeve, pomembne za izvajanje tega zakona.

22.e člen

(javni razpis za izbor izvajalca za šolanje psov pomočnikov)

(1)

Javni razpis za izbor izvajalcev za šolanje psov pomočnikov iz četrtega odstavka 22.c člena tega zakona mora določati:

-

vrednost šolanja posameznega psa pomočnika in usposabljanje invalida,

-

da prijavitelj predloži načrt, ki mora biti skladen z evropskimi standardi, ki urejajo šolanje psov pomočnikov, usposabljanje inštruktorjev ter invalidov in iz katerega je razviden postopek usposabljanja psa pomočnika in invalida,

-

reference prijavitelja kot izvajalca za šolanje psov pomočnikov, ki so določene v predpisu iz prejšnjega člena,

-

da je prijavitelj dolžan invalidom – lastnikom psov pomočnikov zagotoviti strokovno pomoč in svetovanje ter da se zavezuje, da bo z njimi sklenil ustrezen dogovor, ki je opredeljen v predpisu iz prejšnjega člena,

-

število psov, ki jih mora letno prijavitelj izšolati,

-

čas trajanja javnega razpisa,

-

druge podatke, pomembne za javni razpis.

(2)

Javni razpis iz prejšnjega odstavka se razpiše največ za deset let.

(3)

Zoper sklep o izbiri izvajalcev za šolanje psov pomočnikov ni pritožbe, možen pa je upravni spor.

22.f člen

(postopek za uveljavljanje psa pomočnika)

(1)

Vlogo za pridobitev psa pomočnika invalid iz 22.c člena tega zakona vloži na upravno enoto.

(2)

Izvedenec za vsakega invalida oblikuje mnenje o izpolnjevanju pogojev za pridobitev psa pomočnika in pogoje, ki jih mora izpolnjevati pes pomočnik. Kriteriji za pripravo mnenja se določijo v predpisu iz 22.d člena tega zakona. S kriteriji se določijo psihofizični in bivalni pogoji, ki zagotavljajo ustrezno ravnanje s psom ter razlogi, zaradi katerih invalid potrebuje psa. Glede na ugotovljene potrebe invalida, izvedenec predpiše lastnosti, ki jih mora imeti pes, ki je primeren za psa pomočnika invalidu. Pri tem smiselno upošteva kriterije, ki so predpisani za pse vodiče slepih.

(3)

Izvedenec mora mnenje o upravičenosti do psa pomočnika pripraviti najpozneje v 60 dneh od dneva, ko ga upravna enota zaprosi za pripravo mnenja o upravičenosti do psa pomočnika.

Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI)

Časovnica