TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 914/2003 z dne 16. 7. 2003 se: - v delu, v katerem izpodbija odločitev, da se obdolženec oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, zavrže, - v delu, v katerem izpodbija izrek o stroških kazenskega postopka, ne sprejme.

Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru subsidiarnega tožilca ne gre. To pa ne pomeni, da subsidiarni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v delu, v katerem izpodbija odločitev, da se obdolženec oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvar, zavreči. Z odločitvijo sodišča o stroških postopka očitno niso bile kršene ustavne pravice kot jih zatrjuje pritožnik.