Nalaganje dokumenta...
Kazenski zakon Socialistične Federativne Republike Jugoslavije
OBJAVLJENO V: Uradni list SFRJ 44-654/1976, stran 1329 DATUM OBJAVE: 8.10.1976
SFRJ 44-654/1976
654.
Na podlagi 1. točke 337. člena ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije izdajam
UKAZ
O RAZGLASITVI KAZENSKEGA ZAKONA SOCIALISTIČNE FEDERATIVNE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE
O RAZGLASITVI KAZENSKEGA ZAKONA SOCIALISTIČNE FEDERATIVNE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE
Razglaša se kazenski zakon Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki ga je sprejela Skupščina SFRJ na seji Zveznega zbora dne 28. septembra 1976.
PR št. 498.
Beograd, 28. septembra 1976.
Predsednik republike:
Josip Broz Tito s. r.
Predsednik:
Skupščine SFRJ:
Kiro Gligorov s. r.
Josip Broz Tito s. r.
Predsednik:
Skupščine SFRJ:
Kiro Gligorov s. r.
KAZENSKI ZAKON
Socialistične federativne republike Jugoslavije
Socialistične federativne republike Jugoslavije
Splošni del
Prvo poglavje
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
Varstvena funkcija jugoslovanske kazenske zakonodaje
(1)
Kazenska zakonodaja Socialistične federativne republike Jugoslavije varuje pred nasiljem, samovoljo, izrabljanjem, kontrarevolucionarno dejavnostjo, kršenjem ustavnosti in zakonitosti ter pred drugimi družbi nevarnimi dejanji: temeljne pravice in svoboščine človeka in občana, njun družbeno ekonomski položaj, socialistično samoupravno družbeno ureditev, neodvisnost in varnost države, bratstvo in enotnost ter enakopravnost narodov in narodnosti in z ustavo določeni pravni red.
(2)
To varstvo se dosega tako, da se določa, katera družbi nevarna dejanja so kazniva dejanja, tako, da se zanje predpisujejo kazni in druge kazenske sankcije, in tako, da se v postopku, ki ga določa zakon, storilcem kaznivih dejanj izrekajo te sankcije.
2. člen
Podlaga in meja kazenskopravne prisile
Varstvo človeka in drugih temeljnih vrednot socialistične samoupravne družbe in uporaba kazensko-pravne prisile, kadar je in kolikor je to nujno za zatiranje družbi nevarnih dejavnosti, sta podlaga in meja za določanje kaznivih dejanj in predpisovanje kazenskih sankcij.
3. člen
Zakonitost pri določanju kaznivih dejanj in predpisovanju kazenskih sankcij
Nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določa kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen.
4. člen
Obvezna uporaba milejšega kazenskega zakona
(1)
Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.
(2)
Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, enkrat ali večkrat, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.
5. člen
Kazenske sankcije in njihov splošni namen
(1)
Kazenske sankcije so: kazni, pogojna obsodba in sodni opomin, varnostni ukrepi in vzgojni ukrepi.
(2)
Splošni namen predpisovanja in izrekanja kazenskih sankcij je zatiranje družbi nevarnih dejavnosti, ki kršijo ali ogrožajo družbene vrednote, zavarovane s kazensko zakonodajo.
6. člen
Omejitve pri izvrševanju kazenskih sankcij
Pri izvrševanju kazenske sankcije se smejo storilcu kaznivega dejanja vzeti ali omejiti določene pravice le v tolikšni meri, kolikor ustreza naravi in vsebini te sankcije, in samo na tak način, da je zagotovljeno spoštovanje osebnosti storilca in njegovega človeškega dostojanstva.
7. člen
Veljavnost splošnega dela
Določbe splošnega dela tega zakona veljajo za vsa kazniva dejanja, ki jih določajo zakoni federacije, republik in avtonomnih pokrajin.
Drugo poglavje
KAZNIVO DEJANJE IN KAZENSKA ODGOVORNOST
1. Splošne določbe o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti
8. člen
Kaznivo dejanje
(1)
Kaznivo dejanje je družbi nevarno dejanje, ki ga zakon določa kot kaznivo dejanje in obenem določa njegove znake.
(2)
Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, pomeni pa za družbo neznatno nevarnost zaradi majhnega pomena in zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali pa jih ni.
9. člen
Silobran
(1)
Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je storjeno v silobranu.
(2)
Silobran je tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali od koga drugega istočasen protipraven napad.
(3)
Če storilec prekorači meje silobrana, ga sme sodišče kaznovati mileje, če pa je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, mu sme tudi odpustiti kazen.
10. člen
Skrajna sila
(1)
Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je storjeno v skrajni sili.
(2)
Skrajna sila je podana takrat, kadar stori storilec dejanje zato, da bi od sebe ali od koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa prizadejano zlo ni večje od zla, ki je grozilo.
(3)
Storilec, ki je sam povzročil nevarnost, toda iz malomarnosti, ali je prekoračil meje skrajne sile, se sme mileje kaznovati, če pa je prekoračil meje skrajne sile v posebno olajševalnih okoliščinah, se mu sme kazen tudi odpustiti.
(4)
Skrajne sile ni, če je bil storilec dolžan izpostaviti se nevarnosti.
11. člen
Kazenska odgovornost
(1)
Kazensko je odgovoren storilec, ki je prišteven in ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti.
(2)
Za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, je storilec kazensko odgovoren samo, če zakon tako določa.
12. člen
Prištevnost
(1)
Ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj ali duševne zaostalosti (neprištevnost).
(2)
Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prvega odstavka tega člena, se sme mileje kaznovati (bistveno zmanjšana prištevnost).
(3)
Kazensko je odgovoren tisti storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače sam povzročil stanje, zaradi katerega ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja, če je bil pred tem glede kaznivega dejanja podan njegov naklep oziroma če je bila podana njegova malomarnost v primerih, ko zakon določa, da je dejanje kaznivo, tudi če je storjeno iz malomarnosti.
13. člen
Naklep
Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti; ali če se je zavedal, da lahko zaradi njegove storitve ali opustitve nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica nastane.
14. člen
Malomarnost
Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala; ali če se ni zavedal, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati.
15. člen
|Odgovornost za hujšo posledico
Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.
16. člen
Dejanska zmota
(1)
Ni kazensko odgovoren storilec, ki se ob storitvi kaznivega dejanja ni zavedal kakšnega njegovega z zakonom določenega znaka; ali je zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane.
(2)
Če je bil storilec v zmoti zaradi malomarnosti, je kazensko odgovoren za kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, če zakon tudi za takšno dejanje določa kazensko odgovornost.
17. člen
Pravna zmota
Sodišče sme storilca kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je takšno dejanje prepovedano, kaznovati mileje, sme pa mu tudi odpustiti kazen.
2. Pripravljalna dejanja in poskus kaznivega dejanja
18. člen
Pripravljalna dejanja
(1)
Kdor naklepoma pripravlja kaznivo dejanje, se kaznuje samo, če to zakon zaradi posebne družbene nevarnosti pripravljalnih dejanj samih izrecno predpisuje.
(2)
Zakon lahko določi, da je pripravljanje kaznivega dejanja posebno kaznivo dejanje, ali lahko predpiše, da se pripravljanje določenega kaznivega dejanja kaznuje.
(3)
Kadar zakon predpisuje, da je pripravljanje določenega kaznivega dejanja kaznivo, so pripravljalna dejanja lahko v tem, da si kdo preskrbi ali usposobi sredstva za storitev kaznivega dejanja, da odstrani ovire za storitev kaznivega dejanja, da se dogovarja ali dela z drugimi načrte za storitev kaznivega dejanja ali ga organizira, kot tudi da stori kaj drugega, s čimer ustvarja pogoje za neposredno izvršitev kaznivega dejanja, kar pa samo po sebi še ni izvršitveno dejanje.
19. člen
Poskus
(1)
Kdor je izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal, se kaznuje za poskus, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči pet let zapora ali hujša kazen; za poskus drugih kaznivih dejanj pa samo tedaj, če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus.
(2)
Storilec se kaznuje za poskus v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje.
20. člen
Neprimeren poskus
Storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, se sme odpustiti kazen.
21. člen
Prostovoljni odstop
(1)
Storilcu, ki je pripravljal ali poskusil izvršiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil, od njegove izvršitve, se sme odpustiti kazen.
(2)
Če storilec prostovoljno odstopi od izvršitve kaznivega dejanja, se kaznuje za tista dejanja, ki pomenijo kakšno drugo samostojno kaznivo dejanje.
3. Udeležba pri kaznivem dejanju
22. člen
Sostorilstvo
Če več oseb z udeležbo pri izvršitvi ali kako drugače skupno stori kaznivo dejanje, se vsaka izmed njih kaznuje s kaznijo, predpisano za to dejanje.
23. člen
Napeljevanje
(1)
Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil.
(2)
Kdor drugega naklepoma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči pet let zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če dejanje sploh ni bilo poskušano.
24. člen
Pomoč
(1)
Kdor komu naklepoma pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja, se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje.
(2)
Kot pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za izvršitev kaznivega dejanja, kakor tudi če naprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledove kaznivega dejanja ali predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem.
25. člen
Meje kazenske odgovornosti in kaznivosti udeležencev
(1)
Sostorilec je kazensko odgovoren v mejah svojega naklepa ali malomarnosti, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa.
(2)
Sostorilcu, napeljevalcu ali pomagaču, ki je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje, se sme kazen odpustiti. To velja tudi, če gre za pripravljalno dejanje, ne glede na to, ali je z zakonom določeno kot posebno kaznivo dejanje ali je z zakonom predpisana kaznivost za pripravljanje določenega kaznivega dejanja (drugi odstavek 18. člena).
(3)
Osebna razmerja, lastnosti in okoliščine, zaradi katerih zakon izključuje kazensko odgovornost ali dopušča odpustitev, zmanjšanje ali povečanje kazni, se smejo upoštevati samo pri tistem storilcu, sostorilcu, napeljevalcu ali pomagaču, pri katerem so takšna razmerja, lastnosti in okoliščine podane.
26. člen
Kazenska odgovornost in kaznivost organizatorjev hudodelskih družb
Kdor je za izvrševanje kaznivih dejanj ustanovil ali izrabil organizacijo, tolpo, zaroto, skupino ali kakšno drugo družbo, je kazensko odgovoren za vsa kazniva dejanja, ki izvirajo iz hudodelskega načrta take družbe, in se kaznuje, kakor da bi jih bil sam storil, ne glede na to, ali je in v kakšni vlogi je bil neposredno udeležen pri posameznih dejanjih.
4. Posebne določbe o kazenski odgovornosti za kazniva dejanja, storjena po tisku, drugih sredstvih javnega obveščanja in javnih občilih
27. člen
Kazenska odgovornost odgovornega urednika
(1)
Za kazniva dejanja, storjena po časnikih ali drugih periodičnih tiskanih publikacijah, po radiu, televiziji ali filmskih novicah, je kazensko odgovoren odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomestoval takrat, ko je bila objavljena informacija:
1)
če je avtor do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ostal neznan;
2)
če je bila informacija objavljena brez avtorjeve privolitve;
3)
če so bile takrat, ko je bila informacija objavljena, podane stvarne ali pravne ovire za pregon avtorja, ki še vedno trajajo.
(2)
Odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga nadomešča, ni kazensko odgovoren, če iz opravičenih razlogov ni vedel za kakšno izmed okoliščin, navedenih v 1., 2. in 3. točki prvega odstavka tega člena.
28. člen
Kazenska odgovornost izdajatelja, tiskarja in izdelovalca
(1)
Ob pogojih iz 27. člena tega zakona so kazensko odgovorni:
1)
za kaznivo dejanje, storjeno po neperiodični tiskani publikaciji - izdajatelj; če ni izdajatelja ali če so podane stvarne ali pravne ovire za njegov pregon, pa tiskar, ki je za to vedel;
2)
za kaznivo dejanje, storjeno po gramofonski plošči, magnetofonskem traku, filmu za javno in zasebno predvajanje ali po diapozitivu, fonogramu, video sredstvih, avditivnih sredstvih ali podobnih občilih, ki so namenjena širšemu krogu ljudi - izdelovalec.
(2)
če je izdajatelj, tiskar ali izdelovalec pravna oseba ali državni organ, ]e kazensko odgovorna tista oseba, ki odgovarja za izdajanje, tiskanje ali izdelovanje.
29. člen
Uporaba splošnih določb o kazenski odgovornosti
Določbe o kazenski odgovornosti oseb, navedenih v 27. in 28. členu tega zakona, se uporabljajo le, če te osebe niso kazensko odgovorne po splošnih določbah tega zakona o kazenski odgovornosti.
5. Način, čas in kraj izvršitve kaznivega dejanja
30. člen
Način izvršitve kaznivega dejanja
(1)
Kaznivo dejanje je lahko izvršeno s storitvijo ali z opustitvijo.
(2)
Kaznivo dejanje je lahko izvršeno z opustitvijo le, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga bil moral storiti.
31. člen
Čas izvršitve kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje je izvrženo takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica.
32. člen
Kraj izvršitve kaznivega dejanja
(1)
Kaznivo dejanje je izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi bil moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala posledica.
(2)
Za pripravljalna dejanja in poskus kaznivega dejanja se šteje, da so bila izvršena tako na kraju, kjer je storilec delal, kakor tudi na kraju, kjer naj bi bila po njegovem naklepu nastala ali bi bila lahko nastala posledica.
Tretje poglavje
KAZNI
1. Namen kaznovanja, vrste kazni in pogoji za njih izrekanje
33. člen
Namen kaznovanja
V okviru splošnega namena kazenskih sankcij (drugi odstavek 5. člena) je namen kaznovanja:
1)
preprečevati storilcu kazniva dejanja in ga prevzgojiti;
2)
vzgojno vplivati na druge, da ne bi delali kaznivih dejanj;
3)
krepiti moralo socialistične samoupravne družbe in vplivati na razvoj družbene odgovornosti in discipline občanov.
34. člen
Vrste kazni
Za kazniva dejanja se smejo izreči kazensko odgovornim storilcem tele kazni:
1)
smrtna kazen;
2)
zapor;
3)
denarna kazen;
4)
zaplemba premoženja.
35. člen
Glavne in stranske kazni
(1)
Smrtna kazen in zapor se smeta izreči samo kot glavni kazni.
(2)
Denarna kazen se sme izreči kot glavna in tudi kot stranska kazen.
(3)
Zaplemba premoženja se sme izreči samo kot stranska kazen.
(4)
Če je za kakšno kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se sme samo ena od njih izreči kot glavna kazen.
(5)
Storilcu, ki mu je izrečena zaplemba premoženja, se ne sme izreči denarna kazen.
36. člen
Zakonitost pri izrekanju kazni
(1)
Storilcu kaznivega dejanja se izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje; milejša ali strožja kazen od predpisane se sme izreči le ob pogojih, ki jih določa ta zakon.
(2)
Za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali z denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.
37. člen
Smrtna kazen
(1)
Smrtna kazen se ne sme predpisati kot edina glavna kazen za neko kaznivo dejanje.
(2)
Smrtna kazen se sme izreči le za najhujše primere hudih kaznivih dejanj, za katere je z zakonom predpisana.
(3)
Smrtna kazen se ne sme izreči zoper tistega, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star osemnajst let, in ne zoper nosečo žensko.
(4)
Zoper polnoletno osebo, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bila stara enaindvajset let, se sme smrtna kazen izreči ob pogoju iz drugega odstavka tega člena samo za kazniva dejanja zoper temelje socialistične samoupravne družbene ureditve in varnosti SFRJ, za kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo ter za kazniva dejanja zoper oborožene sile SFRJ.
(5)
Smrtna kazen se izvrši z ustrelitvijo, brez navzočnosti javnosti.
38. člen
Zapor
(1)
Zapor ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od petnajstih let.
(2)
Za kazniva dejanja, za katere je predpisana smrtna kazen, sme sodišče izreči tudi zapor dvajsetih let.
(3)
če je za naklepno kaznivo dejanje predpisan zapor do petnajstih let, se sme za njegove hude oblike predpisati tudi zapor dvajsetih let.
(4)
Zapor se izreka na cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni.
(5)
Zapor prestajajo obsojenci v zaprtih, polodprtih ali odprtih zavodih za prestajanje kazni.
(6)
Obsojenec, ki je prestal polovico zaporne kazni, izjemno pa tudi tisti, ki je prestal tretjino te kazni, se sme odpustiti s prestajanja kazni pod pogojem, da do poteka časa; za katerega je bila izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (pogojni odpust).
39. člen
Denarna kazen
(1)
Denarna kazen ne sme biti manjša od petsto dinarjev. Ta kazen ne sme biti večja od petdeset tisoč dinarjev, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večja od dvesto tisoč dinarjev.
(2)
V sodbi se določi rok za plačilo denarne kazni. Ta rok ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev, vendar pa sme sodišče v opravičenih primerih dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen tudi v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.
(3)
Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsakih začetih sto dinarjev denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.
(4)
Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor; če plača še ostanek denarne kazni, pa se izvrševanje zapora ustavi.
(5)
Po obsojenčevi smrti se denarna kazen ne izvrši.
40. člen
Zaplemba premoženja
(1)
Zaplemba premoženja je v tem, da se obsojencu brez povračila vzame premoženje v mejah, ki so predpisane z zakonom.
(2)
Zaplemba premoženja se sme izreči le za kazniva dejanja, za katera je izrecno predpisana, in če je storilcu izrečena kazen najmanj treh let zapora.
2. Odmera kazni
41. člen
Splošna pravila za odmero kazni
(1)
Storilcu kaznivega dejanja odmeri sodišče kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje; pri tem upošteva namen kaznovanja in vse okoliščine. ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo kazenske odgovornosti, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere in njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, ter druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost.
(2)
Ko sodišče odmerja kazen storilcu za kaznivo dejanje, storjeno v povratku, upošteva zlasti, ali je bilo prejšnje dejanje iste vrste kot novo, ali sta bili obe dejanji storjeni iz enakih nagibov, in koliko časa je preteklo od prejšnje obsodbe oziroma od prestane ali odpuščene kazni-
(3)
Pri odmeri denarne kazni upošteva sodišče tudi storilčevo premoženjsko stanje, pri čemer upošteva višino njegovega osebnega dohodka, njegove druge dohodke, njegovo premoženje in njegove družinske obveznosti.
42. člen
Omilitev kazni
Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni:
1)
če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati;
2)
če ugotovi, da so podane posebno olajševalne okoliščine, ki kažejo na to, da se da tudi z omiljeno kaznijo doseči namen kaznovanja.
43. člen
Meje omilitve kazni
(1)
Kadar so podani pogoji za omilitev kazni iz 42. člena tega zakona, jo sodišče omili v tehle mejah:
1)
če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor treh ali več let, jo sme omiliti do enega leta zapora;
2)
če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor dveh let, jo sme omiliti do šestih mesecev zapora;
3)
če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor enega leta, jo sme omiliti do treh mesecev zapora;
4)
če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor manj od enega leta, jo sme omiliti do petnajstih dni zapora;
5)
če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora in pri tem ni navedena najmanjša mera, sme namesto zapora izreči denarno kazen;
6)
če je za kaznivo dejanje predpisana denarna kazen in je pri tem navedena najmanjša mera, jo sme omiliti do petsto dinarjev.
(2)
Ko sodišče odloča po pravilih iz prvega odstavka tega člena, v kateri meri bo kazen omilil zlasti upošteva najmanjšo in naivp<"~ -je predpisana za fc»-s-'
44. člen
Odpustitev kazni
(1)
Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen le tedaj, kadar to zakon izrecno določa.
(2)
Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni.
45. člen
Poseben razlog za odpustitev kazni
Sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi ustrezal namenu kaznovanja.
46. člen
Strožja kazen pri večkratnem povratku
(1)
Za naklepno kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora, sme sodišče izreči strožjo kazen od predpisane, ob tehle pogojih:
1)
če je bil storilec prej že dvakrat ali večkrat obsojen za naklepna kazniva dejanja na zapor najmanj enega leta in kaže nagnjenje k nadaljnjim kaznivim dejanjem.
2)
če od dneva, ko je bil storilec odpuščen s prestajanja prej izrečene kazni, do novega kaznivega dejanja še ni preteklo pet let.
(2)
Strožja kazen ne sme preseči dvojne mere predpisane kazni in ne petnajstih let zapora.
(3)
Pri presoji, ali naj izreče strožjo kazen od pred-pisane, upošteva sodišče zlasti sorodnost storjenih kaznivih dejanj, nagibe, iz katerih so bila storjena, okoliščine, v katerih so bila storjena, ter potrebo, da za dosego namena kaznovanja izreče takšno kazen.
47. člen
Posebno hud primer
Kadar predpisuje zakon hujšo kazen za posebno hud primer nekega kaznivega dejanja, jo sodišče izreče, če je dejanje za družbo bolj nevarno zato:
1)
ker je storilec pri storitvi dejanja pokazal posebno odločnost, trdovratnost ali brezobzirnost;
2)
ker je dejanje povzročilo posebno hude posledice ali je bilo storjeno ob drugih posebno obteževalnih okoliščinah.
48. člen
Stek kaznivih dejanj
(1)
Če je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen.
(2)
Enotno kazen izreče sodišče po tehle pravilih:
1)
če je za >-? ___j<= v steku dolo- xe to kazen;
2)
če je za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo kazen zapora dvajsetih let, izreče le to kazen;
3)
če je za kazniva dejanja v steku določilo kazni zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči petnajstih let zapora
4)
če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisa-ne kazni zapora do treh let, enotna kazen ne smo biti večja od osmih let zapora;
5)
če je za kazniva dejanja v steku določilo le denarne kazni, zviša najvišjo določeno denarno kazen, ki pa ne sme preseči seštevka določenih denarnih kazni in ne petdeset tisoč dinarjev oziroma dvesto tisoč dinarjev, če je bilo eno ali več kaznivih dejanj storjenih iz koristoljubnosti;
6)
če je za nekatera kazniva dejanja v steku določilo kazni zapora, za druga dejanja pa denarne kazni, izreče eno kazen zapora in eno denarno kazen po 3. in 4. točki tega odstavka.
(3)
Stransko kazen izreče sodišče, čeprav je bila določena le za eno samo kaznivo dejanje v steku; če pa je določilo več denarnih kazni, izreče eno samo denarno kazen po 5. točki drugega odstavka tega člena.
(4)
Če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazni zapora in mladoletniškega zapora, izreče zapor kot enotno kazen po pravilih, ki so določena v 2., 3. in 4. točki drugega odstavka tega člena.
49. člen
Odmera kazni obsojencu
(1)
Če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 48. členu tega zakona; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora.
(2)
Za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora, izreče sodišče storilcu kazen ne glede na že prej izrečene kazni, če se glede na neprestani del prej izrečene kazni z uporabo določb 48. člena tega zakona namen kaznovanja ne bi dal doseči.
(3)
Obsojenec, ki stori med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora kaznivo dejanje, za katero predpisuje zakon denarno kazen, a)i zapor do enega leta, se kaznuje disciplinsko.
50. člen
Vštevanje pripora in prejšnje kazni
(1)
Čas, prebit v priporu, ter kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem se všteva v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen.
(2)
Zapor ali denarna kazen, ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek ali gospodarski prestopek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, se obsojencu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška, gospodarskega prestopka oziroma kršitve vojaške discipline.
(3)
Dan pripora, dan odvzema prostosti, dan mladoletniškega zapora, dan zapora in sto dinarjev denarne kazni so pri vsakem vštevanju izenačeni.
Četrto poglavje
POGOJNA OBSODBA IN SODNI OPOMIN
51. člen
Namen pogojne obsodbe in sodnega opomina
V okviru splošnega namena kazenskih sankcij (drugi odstavek 5. člena) je namen pogojne obsodbe in sodnega opomina, da se kazensko odgovoren storilec za družbeno manj nevarna dejanja ne kaznuje, če to ni nujno zaradi kazenskopravnega varstva in kadar je mogoče pričakovati, da bo opozorilo ob zagroženi kazni (pogojna obsodba) ali samo opozorilo (sodni opomin) dovolj vplivalo na storilca, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.
52. člen
Pogojna obsodba
(1)
S pogojno obsodbo določi sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen in hkrati izreče, da ne bo izvršena, če obsojenec v času, ki ga samo določi, ki pa ne sme biti krajši od enega in ne daljši od petih let (preizkusna doba), ne stori novega kaznivega dejanja.
(2)
V pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo kazen izvršena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe.
(3)
Varnostni ukrepi, izrečeni ob pogojni obsodbi, sc izvršijo.
53. člen
Pogoji za pogojno obsodbo
(1)
Pogojna obsodba se sme izreči, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen.
(2)
Za kazniva dejanja, za katera se sme izreči deset let zapora ali hujša kazen, se sme izreči pogojna obsodba le, če je bila kazen iz prvega odstavka tega člena določena z omilitvijo z zakonom predpisane kazni (42. člen),
(3)
Pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera se niti z omilitvijo kazni (42. člen) ne more izreči kazen, manjša od enega leta zapora.
(4)
Pri odločanju, ali naj izreče pogojno obsodbo, upošteva sodišče glede na njen namen zlasti osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti ter druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.
(5)
Če sta bili storilcu določeni kazen zapora in denarna kazen, sme sodišče izreči pogojno obsodbo obe kazni ali samo za zapor.
54. člen
Preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja
(1)
Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen.
(2)
Če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je sodišče izreklo kazen zapora manj kot dveh let ali denarno kazen, odloči sodišče, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa na sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena, ali bo preklicalo pogojno obsodbo. Pri tem je vezano na prepoved, da ne srne izreči pogojne obsodbe, če je treba storilcu za kazniva dejanja, ugotovljena v pogojni obsodbi, in za nova kazniva dejanja izreči kazen več kot dveh let zapora (prvi odstavek 53. člena).
(3)
Če sodišče prekliče pogojno obsodbo, izreče po 48. členu tega zakona enotno kazen za prej storjeno in za novo kaznivo dejanje; pri tem vzame, da je kazen iz preklicano pogojne obsodbe že določena.
(4)
Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, sme za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo ali kazen. Če spozna, da je treba tudi za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo, določi po 48. členu tega zakona enotno kazen za prej storjeno in za novo kaznivo dejanje in določi novo preizkusno dobo, ki ne sme biti krajša od enega leta in ne daljša od petih let in se šteje od pravnomočnosti nove sodbe. Obsojencu, ki mu je za novo kaznivo dejanje izrečen zapor, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje dejanje.
55. člen
Preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja
(1)
Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se bilo vedelo za to dejanje. V takem primeru ravna po tretjem odstavku 54. člena tega zakona.
(2)
Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, ravna po četrtem odstavku 54. člena tega zakona.
56. člen
Preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti
Če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz drugega odstavka 52. člena tega zakona, pa je ne izpolni v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazni, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz opravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu
57. člen
Roki za preklic pogojne obsodbe
(1)
Pogojna obsodba se sme preklicati v preizkusni dobi, če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po preteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba.
(2)
Če obsojenec v danem roku ne izpolni kakšne obveznosti iz drugega odstavka 52. člena tega zakona, sme sodišče najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, odrediti izvršitev kazni, določene v pogojni obsodbi.
58. člen
Pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom
(1)
Ob pogojih, določenih v republiškem in pokrajinskem zakonu, sme sodišče določiti, da bo storilec, ki mu je bila izrečena pogojna obsodba, določeno preizkusno dobo pod varstvenim nadzorstvom.
(2)
Varstveno nadzorstvo obsega z zakonom določeno pomoč, skrbstvo, nadzorstvo in varstvo.
(3)
Če ugotovi sodišče med trajanjem varstvenega nadzorstva, da je izpolnjen namen tega ukrepa, ga lahko odpravi, še preden preteče določeni čas.
(4)
Če obsojenec, ki mu je bilo izrečeno varstveno nadzorstvo, ne izpolnjuje obveznosti, ki mu jih je naložilo sodišče, ga sodišče lahko opomni ali mu prejšnje obveznosti nadomesti z drugimi ali podaljša varstveno nadzorstvo v mejah preizkusne dobe, ali pa prekliče pogojno obsodbo-
(5)
Pristojno sodišče sme odrediti varstveno nadzorstvo tudi storilcu, ki mu je bila izrečena pogojna obsodba za kaznivo dejanje, določeno z zveznim zakonom, če je tak ukrep predpisan z zakonom republike oziroma avtonomne pokrajine, v kateri mu sodijo.
59. člen
Sodni opomin
(1)
Sodni opomin se sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisan zapor do enega leta ali denarna kazen, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka.
(2)
Za določena kazniva dejanja se sme izreči sodni opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar je zanje predpisan zapor do treh let.
(3)
Sodni opomin sme sodišče izreči tudi za več kaznivih dejanj, storjenih v steku, če so za vsako teh dejanj podani pogoji iz prvega ali drugega odstavka tega člena.
(4)
Pri odločanju, ali naj izreče sodni opomin, upošteva sodišče glede na namen sodnega opomina zlasti osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.
(5)
Sodni opomin se ne more izreči vojaškim osebam za kazniva dejanja zoper oborožene sile SFRJ.
Peto poglavje
VARNOSTNI UKREPI
60. člen
Namen varnostnih ukrepov
V okviru splošnega namena kazenskih sankcij (drugi odstavek 5. člena) je namen varnostnih ukrepov, da se odpravijo stanja ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal kazniva dejanja.
61. člen
Vrste varnostnih ukrepov
Storilcem kaznivih dejanj se smejo izrekati tile varnostni ukrepi:
1)
obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvi zdravstvenem zavodu;
2)
obvezno psihiatrično zdravljenje v prostosti;
3)
obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov;
4)
prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti;
5)
prepoved javnega nastopanja;
6)
prepoved vožnje motornega vozila;
7)
odvzem predmetov;
8)
izgon tujca iz države.
62. člen
Izrekanje varnostnih ukrepov
(1)
Sodišče sme izreči storilcu kaznivega dejanja enega ali več varnostnih ukrepov, kadar so zanje dani s tem zakonom določeni pogoji.
(2)
Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu ter obvezno psihiatrično zdravljenje v prostosti se izrekata neprištevnemu s kaznivega dejanja samostojno. Poleg teh dveh ukrepov pa sme sodišče izreči tudi prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti, prepoved javnega nastopanja, prepoved vožnje motornega vozila in odvzem predmetov.
(3)
Prepoved vožnje motornega vozila in predmetov se smeta izreči, če je bila storilcu izrečena kazen, pogojna obsodba, sodni opomin ali mu je bila odpuščena kazen.
(4)
Obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov, prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti, prepoved javnega nastopanja in izgon tuja države se smejo izreči, če je bila storilcu izrečena kazen ali pogojna obsodba.
63. člen
Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu
(1)
Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če ugotovi, da je nevaren za okolico in da je za odpravo te nevarnosti potrebno njegovo zdravljenje in varstvo v takšnem zavodu
(2)
Sodišče ustavi ukrep iz prvega odstavka tega člena, če ugotovi, da nista več potrebna zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu.
(3)
Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, se čas, ki ga prebije v zdravstvenem zavodu všteje v čas prestajanja izrečene kazni. Če je ta čas krajši od izrečene kazni, lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust. Pri odločanju o pogojnem odpustu obsojenca upošteva sodišče zlasti uspeh zdravljenja, njegovo zdravstveno stanje, čas, ki ga je prebil v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal.
64. člen
Obvezno psihiatrično zdravljenje v prostosti
(1)
Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje v prostosti, če ugotovi, da je nevaren za okolico, za odpravo te nevarnosti pa zadostuje, da se zdravi v prostosti.
(2)
Sodišče sme izreči ukrep iz prvega odstavka tega člena tudi neprištevnemu storilcu, kateremu je izreklo obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če po uspehih zdravljenja ugotovi, da nista več potrebna varstvo in zdravljenje v zdravstvenem zavodu, temveč samo zdravljenje v prostosti.
(3)
Ob pogojih iz prvega odstavka tega člena sme sodišče izreči obvezno psihiatrično zdravljenje v prostosti tudi storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana in je bil po tretjem odstavku 63. člena tega zakona pogojno odpuščen.
(4)
, Obvezno psihiatrično zdravljenje v prostosti ne sme trajati dalj kot dve leti.
(5)
Sodišče lahko izreče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu storilcu, ki se v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena hoče zdraviti v prostosti ali samostojno opusti zdravljenje ali postane kljub zdravljenju tako nevaren za okolico, da mu je potrebno varstvo v zdravstvenem zavodu.
65. člen
Obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov
(1)
Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje zaradi tega, ker se je vdal stalnemu uživanju alkohola ali mamil, in je nevarnost, da bo zaradi tega ponavljal kazniva dejanja, sme sodišče izreči obvezno zdravljenje.
(2)
Ukrep iz prvega odstavka tega člena se izvršuje v zavodu za izvrševanje kazni ali v zdravstvenem ali kakšnem drugem specializiranem zavodu.. Čas, prebit v takšnem zavodu, se všteje v kazen.
(3)
Kadar izreče pogojno obsodbo, srne sodišče naložiti storilcu zdravljenje v prostosti, pri čemer upošteva zlasti njegovo pripravljenost za tako zdravljenje. Če se storilec brez opravičenega razloga ne začne zdraviti v prostosti ali če zdravljenje samovoljno opusti, sme sodišče pogojno obsodbo preklicati ali odrediti prisilno izvršitev ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov ali narkomanov v zdravstvenem ali kakšnem drugem specializiranem zavodu.
(4)
Če je bil ta ukrep izrečen ob pogojni obsodbi, sme trajati najdalj dve leti.
66. člen
Prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti
(1)
Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje določenega poklica, določene samostojne dejavnosti ali pa vseh oziroma posameznih dolžnosti, s katerimi je zvezano razpolaganje, uporaba, upravljanje ali ravnanje z družbenim premoženjem ali pa njegova hramba, če je zlorabil svoj položaj, djavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje ali če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo nevarno, če bi še naprej opravljal takšno dejavnost.
(2)
Sodišče določi, koliko časa naj traja ukrep iz. prvega odstavka tega člena; ta pa ne sme trajati manj kot eno leto in ne več kot deset let, šteto od dneva pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.
(3)
Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče določiti, da bo ta obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti.
67. člen
Prepoved javnega nastopanja
(1)
Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja prepovedati javno nastopanje v tisku, na radiu, televiziji in javnih shodih, kot tudi opravljanje založniške dejavnosti, če je zlorabil javno nastopanje za kaznivo dejanje ali če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo nevarno, če bi javno nastopal.
(2)
Sodišče določi, koliko časa naj traja ukrep iz prvega odstavka tega člena; ta pa ne sme trajati manj kot eno leto in ne več kot pel let, šteto od dneva pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.
(3)
Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče določiti, da bo ta obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved javnega nastopanja.
68. člen
Prepoved vožnje motornega vozila
(1)
Storilcu kaznivega dejanja, s katerim se ogroža javni promet, sme sodišče izreči prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.
(2)
Ukrep iz prvega odstavka tega člena sme sodišče izreči, če spozna, da okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ali dejstvo, da je storilec že prej kršil prometne predpise, kažejo, da je nevarno, če vozi motorno vozilo določene vrste ali kategorije. Pri odločanju, ali naj izreče ta ukrep, upošteva sodišče tudi to, ali je storilec poklicni voznik motornega vozila.
(3)
Sodišče določi koliko naj traja ukrep iz prvega odstavka tega člena; ta pa ne sme trajati manj kot tri mesece in ne več kot pet let, šteto od dneva pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.
(4)
Če sodišče izreče ukrep iz prvega odstavka tega člena nekomu, ki ima tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila, mu prepove njegovo uporabo na ozemlju SFRJ za čas od treh mesecev do petih let.
(5)
Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče določiti, da bo ta obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved vožnje motornega vozila.
69. člen
Odvzem predmetov
(1)
Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, se smejo vzeti, če so storilčeva last.
(2)
Predmeti iz prvega odstavka tega člena se smejo vzeti tudi tedaj, kadar niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravice drugih terjati od storilca odškodnino s tem niso prizadete.
(3)
Z zakonom se sme določiti obvezen odvzem predmetov.
70. člen
Izgon tujca iz države
(1)
Sodišče sme izreči tujcu izgon z ozemlja SFRJ za eno do deset let ali za vselej.
(2)
Pri presoji, ali naj izreče ukrep iz prvega odstavka tega člena, upošteva sodišče nagibe, iz katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, način storitve kaznivega dejanja in druge okoliščine, ki kažejo na to, da je nezaželeno, da bi tujec še naprej ostal v SFRJ.
(3)
Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.
Šesto poglavje
SPLOŠNA PRAVILA O VZGOJNIH UKREPIH IN O KAZNOVANJU MLADOLETNIKOV
71. člen
Veljavnost posebnih kazenskopravnih določb za mladoletnike
(1)
Za mladoletne storilce kaznivih dejanj veljajo določbe tega poglavja ter kazenskopravne določbe republiških in pokrajinskih kazenskih zakonov o mladoletnikih, medtem ko se druge kazenskopravne določbe iz zakonov federacije, republik in avtonomnih pokrajin uporabljajo za mladoletnike le, če ne nasprotujejo posebnim določbam, ki veljajo zanje.
(2)
Posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, se uporabljajo pod pogoji, določenimi v tem poglavju, tudi za polnoletne, kadar jih sodijo za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki, izjemoma pa tudi za tiste, ki so storili kaznivo dejanje kot mlajši polnoletniki.
72. člen
Izključitev kazenskih sankcij proti otrokom
Proti mladoletniku, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star štirinajst let (otrok), se ne smejo uporabiti kazenske sankcije.
73. člen
Kazenske sankcije za mladoletnike
(1)
Mladoletniku, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star štirinajst let, pa še ni bil star šestnajst let (mlajši mladoletnik), se smejo izreči le vzgojni ukrepi.
(2)
Mladoletniku, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star šestnajst let, pa še ni bil star osemnajst let (starejši mladoletnik), se smejo izreči vzgojni ukrepi pod pogoji, določenimi v tem zakonu, izjemoma pa se mu sme izreči mladoletniški zapor.
(3)
Varnostni ukrepi se smejo mladoletnikom izreči pod pogoji, ki jih določa republiški oziroma pokrajinski zakon.
(4)
Mladoletniku se ne smeta izreči sodni opomin in ne pogojna obsodba.
74. člen
Namen vzgojnih ukrepov in mladoletniškega zapora
V okviru splošnega namena kazenskih sankcij (drugi odstavek 5. člena) je namen vzgojnih ukrepov in mladoletniškega zapora, da se z varstvom in pomočjo mladoletnim storilcem kaznivih dejanj, z nadzorstvom nad njimi, z njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj. Poleg tega je namen mladoletniškega zapora, da se močneje vpliva na mladoletne storilce, da v prihodnje ne bi ponavljali kaznivih dejanj, kot tudi na druge mladoletnike, da ne bi delali kaznivih dejanj.
75. člen
Vrste vzgojnih ukrepov
(1)
Vzgojni ukrepi so: disciplinski ukrepi, ukrepi strožjega nadzorstva in zavodski ukrepi.
(2)
Disciplinski ukrepi se izrekajo mladoletniku, pri katerem niso potrebni trajnejši vzgojni ukrepi, zlasti če je storil kaznivo dejanje iz nepremišljenosti ali lahkomiselnosti.
(3)
Ukrepi strožjega nadzorstva se izrekajo mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi ob ustreznem nadzorstvu, ni pa potrebna njegova popolna izločitev iz dotedanjega okolja.
(4)
Zavodski ukrepi se izrekajo mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi in njegova popolna izločitev iz dotedanjega okolja. Ti ukrepi ne smejo trajati več kot pet let.
76. člen
Sprememba odločbe o vzgojnih ukrepih in ustavitev njihovega izvrševanja
Ob pogojih, ki jih določa zakon, sme sodišče ustaviti izvrševanje vzgojnega ukrepa, ga nadomestiti z drugim vzgojnim ukrepom ter odrediti druge spremembe glede izrečenega vzgojnega ukrepa ali odločiti, da se izrečeni vzgojni ukrep ne izvrši, če je od tedaj, ko je bil izrečen, pretekel določen čas, izvrševanje pa se še ni bilo začelo.
77. člen
Kaznovanje starejših mladoletnikov
Kaznovati se sme samo kazensko odgovoren starejši mladoletnik, ki je storil kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen hujša od petih let zapora, zaradi hudih posledic dejanja in visoke stopnje kazenske odgovornosti pa ne bi bilo opravičeno izreči vzgojni ukrep.
78. člen
Mladoletniški zapor
(1)
Mladoletniški zapor ne sme biti krajši od enega in ne daljši, od desetih let, izreka pa se na cela leta ali na pol leta.
(2)
Pri odmeri kazni starejšemu mladoletniku za neko kaznivo dejanje sodišče ne srne izreči mladoletniškega zapora, ki bi trajal dalj kot zaporna kazen, predpisana za to dejanje; vendar sodišče ni vezano na najmanjšo predpisano mero te kazni.
79. člen
Izrekanje vzgojnih ukrepov in mladoletniškega zapora za kazniva dejanja v steku
(1)
Za kazniva dejanja v steku izreče sodišče mladoletniku le en vzgojni ukrep ali le kazen mladoletniškega zapora, če so podani zakonski pogoji za izrek te kazni in če spozna, da jo je treba izreči.
(2)
Sodišče ravna po prvem odstavku tega člena tudi, če po izreku vzgojnega ukrepa oziroma kazni mladoletniškega zapora ugotovi, da je mladoletnik pred tem ali po tem storil kakšno kaznivo dejanje.
80. člen
Zastaranje izvršitve kazni mladoletniškega zapora