TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 64 Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) ni v neskladju z Ustavo.

Izpodbijana določba ZVO ima jasen namen in določene meje pooblastila za odločanje po prostem preudarku, zato ni v neskladju z 2. členom in drugim odstavkom 120. člena Ustave. V primeru, da upravni organ v soglasju k investicijskemu programu roke za izvedbo sanacije skrajša ali podaljša, mora v obrazložitvi odločbe navesti razloge za svojo odločitev, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, temveč v mejah in v skladu z namenom pooblastila. Stranke morajo biti s temi razlogi nedvoumno seznanjene, da lahko sprožijo upravnosodno kontrolo zakonitosti upravne odločbe. Stopnja nedoločenosti pojma ne sme biti previsoka, saj bi bila v nasprotnem primeru norma, v kateri se nedoločen pojem uporablja, v nasprotju z načelom pravne države o določenosti pravnih norm. Nedoločeni pojmi so opredeljeni predvsem vrednostno. Upravičenih razlogov, ki jih upravni organ upošteva kot razlog za morebitno podaljšanje rokov sanacije, s svojo voljo ne more povzročiti zavezanec sam ali na tak način sodelovati pri njihovi povzročitvi. Predstavljajo upravičene razloge za podaljšanje rokov. Pojem upravičenih razlogov, ki jih upravni organ upošteva pri odločanju, je tako dovolj določen, da ni v nasprotju z načelom pravne države po 2. členu Ustave in legalitetnim načelom po drugem odstavku 120. člena Ustave. Odločba, s katero upravni organ na zahtevo stranke podaljša rok izvedbe sanacije, mora obrazložiti njegovo diskrecijsko odločitev tako, da je mogoče ugotoviti, ali je izdana v skladu z namenom pooblastila in v njegovih mejah in ne arbitrarno. Pri tem mora upravni organ navesti okoliščine, ki jih je štel kot upravičen razlog in zaradi katerih se je odločil za podaljšanje roka. Taka odločba je lahko predmet upravnosodne kontrole.