TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi:

»Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 99.507,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.06.2011 do plačila.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki dne 11.12.2016 znesek 57.654,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2016 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.427,34 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.«

II. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.628,33 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Neizročitev ustreznih zavarovanj v skladu s pogodbo ne predstavlja položaja po 24. členu ZFPPIPP. Tožeča stranka je izvedla vsa gradbena dela, tožena stranka pa je za gradbena dela plačala. Zadržanje sredstev v višini 10 % pogodbene vrednosti pri posameznih obračunskih situacijah je dogovorjeno v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi oziroma za predložitev menice v zavarovanje odprave napak, torej v utrditev obveznosti, da bodo napake odpravljene. Dejstvo neizročitve zavarovanj oziroma menice s strani tožeče stranke ne pomeni, da tožeča stranka svojega dela obveznosti ni izpolnila, saj je tožena stranka ravno iz tega razloga zadržala 10% pogodbene vrednosti, s čimer je bila obveznost tožeče stranke smiselno - na drug način izpolnjena. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je vsaj tožeča stranka do tožene stranke svoj del obveznosti izpolnila v celoti, kar pomeni, da dejanski stan po drugem odstavku 24. člena ZFPPIPP ni podan.

ZFPPIPP določa, da morajo upniki prijaviti v stečajnem postopku vse terjatve, ki nastanejo do začetka tega postopka. Vendar pa je treba v stečajnem postopku prijaviti tudi terjatve, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj. Pogojna terjatev je namreč vsaka terjatev, katere nastanek je odvisen od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena OZ). Jamčevanje za odpravo napak v garancijski dobi je bila obveznost tožeče stranke do tožene, zato je imela tožena stranka terjatev do tožeče stranke na izpolnitev garancijske zaveze. Ker je bila terjatev tožene stranke vezana na pogoj, če se pokaže napaka v garancijski dobi, je treba šteti terjatev iz tega naslova za pogojno terjatev, ki bi jo moral upnik (tožena stranka) v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Obveznost izročiti menico po pogodbi je določena v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi. Obveznost izročitve menice je torej postranska akcesorna obveznost k obveznosti jamčevanja za odpravo napak, ki pa je na podlagi 296. člena ZFPPIPP prenehala, ker je tožena stranka ni prijavila v stečajnem postopku kot pogojno terjatev. S prenehanjem obveznosti tožeče stranke na izročitev menice, pa je odpadel tudi razlog za zadržanje denarnih sredstev kot zavarovanje jamčevanja za odpravo napak.

Po določbi prvega odstavka 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Navedeno velja tudi za vtoževano terjatev, saj je nastala do začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Glede na določbo 217. člena ZFPPIPP pa je pritožbeno sodišče moralo pri odločitvi upoštevati pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo, kot izhaja iz izreka te sodbe.