Odločba o ugotovitvi, da je tretji odstavek 396. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 9. točko 394. člena Zakona o pravdnem postopku v neskladju z Ustavo

3129. Odločba o ugotovitvi, da je tretji odstavek 396. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 9. točko 394. člena Zakona o pravdnem postopku v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-391/18-16

Datum: 14. 11. 2019

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 14. novembra 2019

Tretji odstavek 396. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17), kolikor se nanaša na primere iz 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljene protiustavnosti se obnova postopka iz razloga iz 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku ne more več predlagati, če preteče deset let od dneva, ko je sodna odločba postala pravnomočna.

Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 396. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 9. točko 394. člena ZPP. Meni, da je objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, ker je bila pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena odločba (sodišča ali kakšnega drugega organa), na katero se opira sodna odločba, v zvezi s katero se predlaga obnova pravdnega postopka, v neskladju z Ustavo. Navaja, da odloča o dopuščeni reviziji v pravdni zadevi, v kateri sta sodišči prve in druge stopnje zavrgli predlog za obnovo postopka prav zaradi zamude petletnega objektivnega roka. Predlagatelj obširno pojasnjuje potek pravnomočno končanega pravdnega postopka in okoliščine, ki naj bi kazale na zveznost (koneksnost) med zadevo, v kateri odloča o reviziji zoper zavrženje predloga za obnovo postopka, in izpodbijano ureditvijo. Posebej razloži, zakaj v okoliščinah primera ni mogoče zavarovati človekovih pravic tožnika z ustavnoskladno razlago izpodbijanih določb ZPP, torej drugače kot pa z vložitvijo zahteve za oceno ustavnosti.

Predlagatelj predlaga razveljavitev tretjega odstavka 396. člena ZPP, kolikor se nanaša na objektivni rok za vložitev predloga za obnovo iz razloga, navedenega v 9. točki 394. člena ZPP. Meni, da je sicer zaradi varstva pravnomočnosti prav, da je možnost obnove postopka v primerih iz 9. točke 394. člena ZPP časovno omejena tudi z objektivnim rokom. Vendar naj bi bil objektivni rok petih let prekratek in naj bi nesorazmerno posegal v človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Po mnenju predlagatelja na to kaže tudi dejstvo, da je zakonodajalec z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/17 – v nadaljevanju ZPP-E) objektivni rok v primerih, ko je razlog za obnovo pravnomočna sodba, izdana v kazenskem postopku, podaljšal na deset let.

Državni zbor je odgovoril na zahtevo. Navaja, da izredno pravno sredstvo obnove postopka po naravi stvari ne sodi v okvir človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Državni zbor meni še, da v primerih, kot je ta, iz katerega izvira zahteva predlagatelja, abstraktna presoja zakona ni pravi način za zagotovitev spoštovanja človekovih pravic. Opozarja na metodo t. i. praktične konkordance.