TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Materialnopravni okvir odločanja zarisuje predvsem 117. člen stanovanjskega zakona z nekaterimi sledečimi določbami. Pravico do odkupa stanovanj so imeli (z nekaterimi izjemami) le imetniki stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (prvi odstavek 117. člena). Ta pravica (uporabnikov stanovanja bodisi kot imetnikov stanovanjske pravice ali pa najemnikov v takih stanovanjih) ni smela prenehati do sklenitve kupoprodajne pogodbe oziroma niso smeli biti podani pogoji za prenehanje stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov (drugi odstavek 128. člena SZ). Čim je tako razmerje prenehalo, jim lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja. Prejšnji imetniki stanovanjske pravice oziroma najemniki so lahko v takih primerih pridobili le nekatere druge pravice kot na primer pravico do izplačila 30 % vrednosti stanovanja (po prvem odstavku 126. člena SZ) oziroma le do njene razlike, če so se preselili v manjše stanovanje na podlagi zamenjave (drugi odstavek 126. člena SZ), kolikor niso bile podane ovire po 148. členu SZ. Navedeni materialnopravni okvir odločanja, ki ga daje stanovanjski zakon, tako potrjuje pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo tudi podrejen tožnikov tožbeni zahtevek. Za navedeno odločitev je bila tako odločilna okolnost, da tožnik ni bil več imetnik stanovanjske pravice ali pa najemnik stanovanja, za katerega je zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe po določilih 117. in naslednjih členov stanovanjskega zakona.