TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba tožečih strank proti zavrnilnemu delu sodbe se zavrne in se ta del izpodbijane sodbe potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v določljivem obrestnem dajatvenem delu spremeni tako, da mora tožena stranka plačati vsakemu tožniku še po 81.975,99 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

3. Pritožba tožene stranke se v preostalem delu zavrne in se potrdi nespremenjeni dajatveni del izpodbijane sodbe.

4.Tožnika morata toženi stranki plačati vsak po 169,12 EUR za stroške pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

5. Tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Določilo 376. čl. OZ lahko uporablja pojma obresti in glavnice v smislu teh pojmov, kot jih definira OZ. Tako bo glavnica lahko znesek denarja brez valorizacije ali z dogovorjeno valorizacijo (prim. 371. in 372. čl. OZ). V primeru, ko bo valorizacija več kot nič, je jasno, da bo valorizirana glavnica večja kot nominalna glavnica. Valorizirana glavnica pa bo v kontekstu 376. čl. OZ še vedno glavnica. Enako mora veljati tudi za vse tiste terjatve, pri katerih je zakonodajalec revalorizacijo izrecno predvidel v specialnem zakonu, pa čeprav kot sestavni del sicer enotne obrestne mere zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče namreč v kontekstu uporabe 376. člena OZ ne najde razloga za različno obravnavanje upnikov denarnih terjatev, za katere velja dogovorjena valorizacija in za katere velja predpisana revalorizacija v okviru obrestne mere zamudnih obresti.

Ni sprejemljivo, da bi šlo breme razvrednotenja domačega denarja v času dolgoletnega sodnega postopka zaradi uporabe 376. člena OZ v breme tožnikov. Revalorizacijo nominalne glavnice je treba izvzeti iz pojma obresti iz 376. člena OZ, ker v revalorizacijskem delu obrestna mera zamudnih obresti nima niti pomena odmene za uporabo tujega denarja niti penalnega pomena.

Smisel prepovedi ultra alterum tantum je v odpravi nesorazmernosti med penalno funkcijo zamudnih obresti in učinkom, ki ga ta funkcija zasleduje, to je v siljenju dolžnika k izpolnitvi denarnega dolga (prim. 9. točko obrazložitve Odločbe USRS). Poleg tega je to pravilo eno od varoval, ki naj preprečijo, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom (18. točka obrazložitve Odločbe USRS). Če bi revalorizacijskemu delu zamudnih obresti, izraženem v obliki stopnje rasti cen na drobno ali kasneje s TOM, pripisali v kontekstu 376. člena OZ pomen obresti, pa bi se to pravilo po razumevanju pritožbenega sodišča sprevrglo v svoje nasprotje. Pravilo o prepovedi ultra alterum tantum bi na ta način namreč služilo vzpostavitvi nepravičnega položaja upnika v razmerju do dolžnika v obdobju inflacije.