TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo neizkoriščenega tedenskega počitka ugodilo že na podlagi ugotovitve, da tožnik na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti dnevi, ni bil povsem prost obveznosti, štelo je namreč, da bi le v takem primeru šlo za nepretrgan 24-urni počitek. Glede na najnovejše odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini tako materialno pravno stališče ni pravilno (odločbe opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, opr. št. VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 ter VIII Ips 18/2019). Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.

Glede na navedeno je odločilno, točno katere obveznosti je moral tožnik izpolnjevati na dneve, ko naj bi bil skladno z evidencami prost zaradi izrabe 24-urnega tedenskega počitka. Za odločitev je bistveno, ali je šlo za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka, skladno s stališči v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča pa niso prav vse aktivnosti take, da same po sebi pomenijo izvajanje nalog. Ločiti je namreč treba pravila reda in obnašanja (npr. obveznost nošenja uniforme) in delovne obveznosti. V zvezi s slednjimi pa je Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da za presojo o tem, ali je bil 24‑urni počitek prekinjen, ni nepomembno, kakšni so bili sestanki, ki se jih je pripadnik SV na misiji udeleževal (tudi tožnik je zatrjeval, da se je moral vsak dan brez izjeme udeleževati sestankov), kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina.