TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo in sklepom delno spremeni tako, da glasi:

″1. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna tožeči stranki za njeno škodo, nastalo v škodnem dogodku 22. 4. 2015, v deležu 70 %, tožeča stranka pa je odgovorna sama v deležu 30 %.

2. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka v obsegu zahtevane odškodnine 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje do plačila in zaradi odločitve o stroških pravdnega postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.″

II. Pritožba se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka v delu glede zavrnjenega tožbenega zahtevka za znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 do plačila.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da je toženčevo ravnanje, ko je udaril (vsaj enkrat) tožnika z odprto dlanjo v obraz, bila neogibno potrebna obramba. Ob dejstvu, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, tožnikovo ravnanje ni pomenilo nedvoumne in dovolj konkretne ter resne grožnje za poškodovanje toženca. Toženec je z udarcem (vsaj enim) z odprto dlanjo povzročil poškodbe tožniku. Toženec v svojih trditvah ni navedel dejstva o tem, v kateri fazi konflikta s tožnikom je le-tega udaril z odprto dlanjo v obraz, svojega udarca ni časovno umestil v okoliščine škodnega dogodka.

Ob odsotnosti toženčeve trditve o dejstvu, da je tožnika udaril istočasno, ko se je tožnik zaletel vanj in ob upoštevanju ugotovitve v izpodbijani sodbi, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, toženec pa je tožnika umiril s prijemom za vrat z levico in z dvignjeno desnico ter za grožnjo, da bo poklical policijo, niso podani ključni elementi silobrana. Istočasnost in neogibna potrebnost toženčevega ravnanja (udarca).