TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Določbo 2. odstavka 53. člena ZKP je treba razumeti tako, da si oškodovanec že s podajo pravočasne kazenske ovadbe ali predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka zavaruje pravico do pregona za kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog. Pri tem je nepomembno, kako je kaznivo dejanje pravno opredeljeno v ovadbi ali v obtožnem aktu; odločitev o tem je namreč vselej prepuščena sodišču.

Prvostopenjsko sodišče je svojo sodbo med drugim oprlo tudi na izpovedbo priče - obsojenčevega polbrata, ki je bil na glavni obravnavi opozorjen, da mu glede na razmerje do obdolženca ni treba pričati, vendar je izjavil, da bo pričal, pouk in odpoved tej pravici pa sta tudi zapisana v zapisniku o glavni obravnavi. V takšni procesni situaciji, ko se omenjena priča pričevanju ni odrekla, pa sodišče obvestila, ki ga je dala policiji (148. člen ZKP), ni bilo dolžno izločiti. Po določbi 3. odstavka 83. člena ZKP je namreč sodišče dolžno med drugim izločiti le obvestila oseb, ki so se odrekle pričanju (člen 236 ZKP).