Zakon o upravnih sporih (ZUS)

Na podlagi 1. točke 337. člena ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije izdajam

UKAZ O RAZGLASITVI ZAKONA O UPRAVNIH SPORIH

Razglaša se zakon o upravnih sporih, ki ga je sprejela Skupščina SFRJ na seji Zveznega zbora dne 24. decembra 1976.

PR št. 537.

Beograd, 24. decembra 1976.

Predsednik republike: Josip Broz Tito s. r. Predsednik Skupščine SFRJ: Kiro Gligorov s. r.

ZAKON O UPRAVNIH SPORIH

I. TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

Da bi bilo občanom, organizacijam združenega dela in drugim samoupravnim organizacijam in skupnostim ter družbenopolitičnim skupnostim zagotovljeno sodno varstvo njihovih pravic in da bi bila zagotovljena zakonitost, odločajo sodišča v upravnih sporih o zakonitosti aktov, s katerimi državni organi, organizacije združenega dela ali druge samoupravne organizacije ali skupnosti v izvrševanju javnih pooblastil odločajo o pravicah in obveznostih v posamičnih upravnih stvareh.

2. člen

Pravico sprožiti upravni spor ima posameznik ali pravna oseba, če misli, da mu je z upravnim aktom kršena kakšna pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist.

Državni organ, organizacija, poslovna enota organizacije združenega dela, naselje ipd. ali skupina oseb lahko sprožijo upravni spor, čeprav niso pravna oseba, če so lahko imetniki pravic oziroma nosilci obveznosti, o katerih se je odločalo v upravnem postopku.

Če je organ družbenopolitične skupnosti ali organizacije na prvi stopnji odločal o določeni upravni stvari, o pritožbi zoper tak akt pa je odločal organ druge družbenopolitične skupnosti oziroma organizacije, lahko sproži upravni spor zoper akt druge stopnje tudi skupnost oziroma organizacija, katere organ je odločal na prvi stopnji, če meni, da je z aktom druge stopnje kršena njena samoupravna pravica.

Če je z upravnim aktom kršen zakon v korist posameznika, organizacije združenega dela ali druge samoupravne organizacije ali, skupnosti, lahko sproži upravni spor pristojni javni tožilec ali drug po zakonu upravičen organ. Zato morajo vsi državni organi, organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti o takih aktih, če zanje zvedo, obvestiti pristojnega javnega tožilca ali drug po zakonu upravičen organ.

Upravni spor lahko sproži tudi javni pravobranilec, če je z upravnim aktom kršen zakon v škodo družbenopolitične skupnosti oziroma zavoda, ki ga po zakonu zastopa.

Pristojni družbeni pravobranilec samoupravljanja lahko sproži upravni spor, če so z upravnim aktom kršene samoupravne pravice delovnih ljudi ali prizadeta družbena lastnina.

3. člen

O upravnih sporih odločajo sodišča v republikah oziroma v avtonomnih pokrajinah, Vrhovno vojaško sodišče in Zvezno sodišče.

V upravnih sporih odločajo sodišča v senatih treh sodnikov, če ni z zakonom določeno, da odloča o nekem pravnem sredstvu zoper odločbe, izdane v upravnem sporu, sodišče v širši sestavi.

4. člen

V upravnih sporih izdane sodbe sodišč so obvezne.

5. člen

Z organom so po tem zakonu mišljeni državni organi, kot tudi organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti, kadar v izvrševanju javnih pooblastil odločajo o upravnih stvareh.

II. UPRAVNI SPOR

6. člen

Upravni spor je mogoč samo zoper upravni akt.

Upravni akt je po tem zakonu akt, s katerim državni organ, organizacija združenega dela ali druga samoupravna organizacija ali skupnost v izvrševanju javnih pooblastil odloča o kakšni pravici ali obveznosti nekega posameznika ali organizacije v kakšni upravni stvari.

7. člen

Upravni spor se sme sprožiti zoper upravni akt, ki je bil izdan na drugi stopnji.

Upravni spor se sme sprožiti tudi zoper upravni akt prve stopnje, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku.

8. člen

Upravni spor se sme pod pogoji iz tega zakona sprožiti tudi takrat, ko pristojni organ sploh ni izdal ustreznega upravnega akta o zahtevi oziroma o pritožbi stranke.

9. člen

Upravni spor ni mogoč:

1)

zoper akte, izdane v stvareh, v katerih je sodno varstvo zagotovljeno izven upravnega spora;

2)

zoper akte, izdane v stvareh, o katerih po izrečni določbi zveznega zakona ni mogoč upravni spor;

3)

v stvareh, o katerih neposredno na podlagi ustavnih pooblastil odloča Skupščina SFRJ ali Predsednik republike oziroma Predsedstvo SFRJ ali ustrezni organi republike in avtonomne pokrajine.

V stvareh iz 2. točke prvega odstavka tega člena je mogoč upravni spor, če je organ pri izdaji upravnega akta prestopil meje pristojnosti.

10. člen

Upravni akt se sme izpodbijati:

1)

če v aktu zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali samoupravni splošni akt sploh ni bil uporabljen ali pa ni bil pravilno uporabljen;

2)

če je izdal akt nepristojen organ;

3)

če se v postopku pred aktom ni ravnalo po pravilih postopka, in posebno, če dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejanskih okoliščin napravljen nepravilen sklep o dejanskem stanju.

Ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po pravnih predpisih, v mejah danih pravic in v skladu z namenom, zaradi katerega so mu bile te pravice dane.

11. člen

V upravnem sporu sme tožnik tudi terjati, da se mu vrnejo vzete stvari in da se mu povrne škoda, ki mu je bila napravljena z izvršitvijo izpodbijanega akta.

12. člen

Tožnik v upravnem sporu je lahko vsak posameznik in vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb, naselje ipd., ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist z upravnim aktom kršena.

13. člen

Tožnik v upravnem sporu je lahko tudi sindikalna organizacija, če je po njenem mnenju z upravnim aktom kršena pravica ali neposredna na zakonu oprta korist delovne skupnosti kot celote ali njenega dela.

14. člen

Če je kdo član kakšne družbene organizacije, ki mora po svojih pravilih varovati neke pravice in koristi svojih članov in je z upravnim aktom kršena kakšna taka pravica ali korist, sme družbena organizacija s privolitvijo svojega člana v njegovem imenu vložiti tožbo in se spustiti v upravni spor zaradi takega upravnega akta.

Organizacija iz prvega odstavka tega člena sme vsak čas stopiti v že začeti spor s pravicami stranskega intervenienta na strani svojega člana in v njegov prid opravljati vsa pravdna dejanja in uporabljati vsa pravna sredstva, če to ne nasprotuje izjavam in ravnanju same stranke.

15. člen

Tožena stranka v upravnem sporu je organ, katerega akt se izpodbija.

16. člen

Tisti, ki bi mu bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo (prizadeta oseba), ima v sporu položaj stranke.

17. člen

Tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena.

Organ, katerega akt se izvršuje, oziroma organ, ki je pristojen za izvršbo, če gre za akt organizacije, ki ni upravičena za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev akta do dokončne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi zaradi odložitve nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda. Zahtevi za odložitev je treba priložiti dokaz, da je tožba vložena. O vsaki zahtevi mora pristojni organ izdati odločbo najpozneje v treh dneh potem, ko jo dobi.

Organ iz drugega odstavka tega člena sme tudi iz drugih razlogov odložiti izvršitev izpodbijanega akta do dokončne sodne odločbe, če to dovoljuje javna korist.

III. PRISTOJNOST IN PRAVNA SREDSTVA

18. člen

Zvezno sodišče odloča o tožbah zoper upravne akte zveznih organov in samoupravnih organizacij, ki izvršujejo javna pooblastila na vsem območju Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Vrhovno vojaško sodišče odloča o tožbah zoper upravne akte vojaških organov in zoper upravne akte drugih zveznih organov in zveznih organizacij in skupnosti zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, če je tako določeno v zveznem zakonu.

O tožbah zoper upravne akte vseh drugih organov in organizacij odloča sodišče, določeno v republiškem oziroma pokrajinskem zakonu.

19. člen

Zoper odločbo, izdano v upravnem sporu, je pritožba dovoljena le, če jo v določenih stvareh dopušča zakon.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča, katerega pristojnost v upravnem sporu ni določena za vso republiko oziroma avtonomno pokrajino, lahko vloži stranka pri pristojnem sodišču v republiki oziroma v avtonomni pokrajini zahtevo za izreden preizkus sodne odločbe. Ta zahteva se lahko vloži zaradi kršitve materialnega prava ali pa zaradi kršitve pravil postopka, ki je utegnila vplivati na odločitev o stvari.

Zahteva za izreden preizkus iz drugega odstavka tega člena ni dovoljena v stvareh, v katerih je po zakonu dovoljena pritožba.

20. člen

Zoper pravnomočno odločbo, ki jo izda v upravnem sporu sodišče v republiki ali avtonomni pokrajini ali Vrhovno vojaško sodišče, lahko vloži stranka pri Zveznem sodišču zahtevo za izreden preizkus. To zahtevo lahko vloži zaradi kršitve zveznega zakona, drugega zveznega predpisa ali splošnega akta ali zaradi kršitve zveznega predpisa o postopku, ki je utegnila vplivati na odločitev o stvari, gre pa za uporabo zveznih predpisov.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča, izdano v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta, lahko vloži nezadovoljna stranka pri Zveznem sodišču zahtevo za izreden preizkus, če meni, da prihajajo s takšnim aktom organizacije združenega dela ali delovni ljudje z območja drugih republik in avtonomnih pokrajin v neenakopraven položaj na enotnem jugoslovanskem trgu. Ta zahteva se lahko vloži zaradi kršitve materialnega prava ali pa zaradi kršitve pravil postopka, ki je utegnila vplivati na odločitev o stvari.

Zahteva iz prvega in drugega odstavka tega člena se lahko vloži le, če je bila že uporabljena zahteva za preizkus ali pritožba iz 19. člena tega zakona oziroma če ni dovoljena pritožba na Zvezno sodišče.

O zahtevah iz prvega in drugega odstavka tega člena odloča Zvezno sodišče v senatu petih sodnikov.

21. člen

Zoper pravnomočno odločbo sodišča, ki v upravnem sporu ne opravlja funkcije najvišjega sodišča v republiki oziroma avtonomni pokrajini, lahko vloži pristojni javni tožilec v republiki oziroma avtonomni pokrajini pri pristojnem sodišču v republiki oziroma avtonomni pokrajini zahtevo za varstvo zakonitosti, če je bil s takšno odločbo kršen zakon, drug predpis ali splošni akt.

Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži pristojni javni tožilec zoper odločbo senata sodišča, ki opravlja v upravnem sporu funkcijo najvišjega sodišča v republiki oziroma avtonomni pokrajini, če je bil s to odločbo kršen republiški oziroma pokrajinski zakon, drug predpis ali splošni akt.

Pri Zveznem sodišču vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo sodišča v republiki oziroma v avtonomni pokrajini in zoper odločbo senata Zveznega sodišča zvezni javni tožilec, zoper odločbo Vrhovnega vojaškega sodišča pa vojaški tožilec Jugoslovanske ljudske armade, če je bil s to odločbo kršen zvezni zakon, drug zvezni predpis ali splošni akt ali če so bili kršeni zvezni predpisi o postopku in je to utegnilo vplivali na odločitev o stvari, gre pa za uporabo zveznih predpisov. Če je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti iz prvega odstavka tega člena, lahko vloži zvezni javni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper odločbo pristojnega sodišča v republiki oziroma v avtonomni pokrajini, izdano na to zahtevo za varstvo zakonitosti.

O zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbo senata Zveznega sodišča odloča Zvezno sodišče na občni seji.

22. člen

V sporih o pristojnosti sodišč z območja dveh ali več republik ali sodišč z območja avtonomnih pokrajin in sodišč z območja drugih republik ter med temi sodišči in Vrhovnim vojaškim sodiščem odloča Zvezno sodišče.

IV. POSTOPEK

1. Postopek s tožbo

23. člen

Upravni spor se sproži s tožbo.

24. člen

Tožba se vloži v tridesetih dneh potem, ko je bil upravni akt vročen stranki, ki toži.

Rok iz prvega odstavka tega člena velja tudi za organ, ki ima pravico vložiti tožbo, če mu je bil upravni akt vročen. Če mu upravni akt ni bil vročen, sme vložiti tožbo v šestdesetih dneh potem, ko je bil vročen stranki, v katere korist je bil izdan.

25. člen

Tožba se vloži naravnost pri sodišču ali pa se mu pošlje po pošti. Tožba se lahko da tudi na zapisnik pri pristojnem sodišču ali pri kateremkoli drugem rednem sodišču. Šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto ali ko je bila dana na zapisnik.

Če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri tem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika.

Za tiste, ki so v oboroženih silah SFRJ v obvezni vojaški službi, se šteje dan izročitve tožbe vojaški enoti oziroma vojaškemu zavodu ali štabu kot dan izročitve sodišču.