TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu spremeni tako, da se ugodi pritožbama druge toženke in stranskega intervenienta ter se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke, da ji je druga toženka dolžna plačati odškodnino v znesku 70.286,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh in mu povrniti stroške postopka, zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki stroške postopka v znesku 6.010,97 EUR, stranskemu intervenientu pa 60,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Pri opredelitvi objektivne odškodninske odgovornosti druga toženka pravilno opozarja na to, da mora škoda izvirati iz stvari oziroma dejavnosti, ki se štejejo za nevarne, torej mora biti večja škodna nevarnost del njene biti. Stvar oziroma dejavnost morata biti že po svoji naravi nevarni oziroma mora večja škodna nevarnost izhajati iz stvari ali dejavnosti. To na drugi strani izključuje objektivno odgovornost v primerih, če stvar ali dejavnost postaneta nevarni zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve oškodovanca ali tretjih oseb. V takšnem primeru namreč večja škodna nevarnost ne izhaja iz stvari ali dejavnosti, temveč nepravilnega, nevestnega ali neskladnega ravnanja vpletenih subjektov.

Gradbena dejavnost sama po sebi tudi ni nevarna dejavnost, saj zajema različna opravila, od katerih so nekatera lahko nevarna, druga pa ne. Zato je nesprejemljivo posplošeno stališče o gradbeni dejavnosti kot nevarni dejavnosti oziroma stališče, da delo gradbenikov že samo po sebi predstavlja delo s povečano nevarnostjo; takšno pa lahko postane v posebnih okoliščinah ali pri posebnih delih.

Tožniku ni bilo odrejeno delo na višini (ki bi bilo lahko nevarno), temveč delo na tleh - v prostoru, ki je bil obdan z armaturnimi mrežami, in v katerem je bil tožnik varen, zaradi česar odrejenega dela ni mogoče opredeliti kot dela s povečano nevarnostjo. Ta nevarnost je nastopila zaradi ravnanja tožnika, ki je začel plezati po armaturni mreži, ki se je na vrhu skrivila in zaradi česar je padel v globino na drugo stran.

Revizijsko sodišče ne sprejema izhodišča izvedenca o pomanjkljivem nadzoru, ki bi v praktični izvedbi pomenil, da bi moral nadrejeni tožniku za vsako opravilo in za vsako nalogo povedati, kako konkretno naj jo opravi. Takšno izhodišče je v temelju napačno. Obseg nadzora nad delavcem je namreč odvisen od dela in nevarnosti pri delu, konkretno delo, ki naj bi ga opravil tožnik (pranje betonskih tal na ravni in zavarovani površini, s tem da prevzame tudi pištolo za pranje) pa ni bilo takšno, da bi terjalo posebna in izrecna sprotna navodila. Nenazadnje je tudi izvedenec govoril o potrebi po občasnem nadzoru, kar pa po stališču revizijskega sodišča ne pomeni, da bi moral delodajalec (ali v tem primeru izvajalec) delavca nadzorovati pri vsakem enostavnem opravilu in ga pred vsakim opravilom poučevati, kako naj ga opravi. Nemogoče je zahtevati vzpostavitev stalnega nadzora.