Odločba o ugotovitvi, da Zakon o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo

3523. Odločba o ugotovitvi, da Zakon o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-184/19-15

Datum: 19. 10. 2023

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 19. oktobra 2023

Drugi odstavek 560. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) ni v neskladju z Ustavo.

Vrhovno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) je s sklepom št. I Ips 13466/2009 z dne 16. 5. 2019 prekinilo postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 560. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). ZKP naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ki določa, da so vsi pred zakonom enaki, ker naj bi določil različne pogoje za vložitev navedenega izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo sodišča, ki ni bilo pristojno za območje Slovenije, ampak za območje druge republike nekdanje Jugoslavije. V tem primeru v korist obsojenega slovenskega državljana zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti, če ne gre za sodbo vojaškega sodišča.

Predlagatelj trdi, da načelo enakosti pred zakonom zakonodajalcu nalaga, da sprejme ureditev, ki je razumna in ni arbitrarna, ter oblikuje razumno zvezo med izbrano rešitvijo in zasledovanim ciljem. Zakonodajalec je po njegovem stališču zaradi dostopa v nekdanji Jugoslaviji po krivici obsojenih oseb do pravice do sodne rehabilitacije (30. člen Ustave) po osamosvojitvi določil posebne pogoje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Pri določanju navedenih pogojev se je v 559. in 560. členu ZKP v okviru polja proste presoje (Glej opombo 1) načeloma omejil na sodišča, ki so bila pristojna za območje Slovenije, vendar je v drugem odstavku 560. člena ZKP napravil tudi izjemo in v korist slovenskih državljanov omogočil vložitev zahteve tudi zoper sodbe sodišč, pristojnih za območja drugih republik nekdanje Jugoslavije, pod pogojem, da je šlo za vojaška sodišča. Predlagatelj zatrjuje, da spoštovanje suverenosti držav naslednic nekdanje Jugoslavije ne pomeni stvarno utemeljenega razloga za razlike v pravnem položaju obsojencev pred sodišči, ki so bila pristojna za območje Slovenije, v primerjavi s položajem obsojencev pred sodišči, ki so bila pristojna za območje drugih republik, saj se sodbe jugoslovanskih sodišč, ki so postale pravnomočne pred 25. 6. 1991, ne štejejo za tuje sodbe. (Glej opombo 2) Položaj slovenskih državljanov je po njegovem mnenju v bistvenem enak tudi ne glede na okoliščino, ali so bili obsojeni pred vojaškim ali drugim sodiščem. V Jugoslaviji so sodno funkcijo namreč izvajala samo redna sodišča, sestavljena iz rednih sodišč splošne pristojnosti, gospodarskih sodišč in vojaških sodišč, ki pa so bila glede na Zakon o sodiščih (Uradni list FLRJ, št. 30/54) organizacijsko povezana v enoten sodni sistem, sodila so po istih ustavnih načelih in pri tem uporabljala ista temeljna postopkovna načela. Prav tako pa so imela v nekaterih primerih vojaška sodišča pristojnost za izrekanje kazni civilnim osebam.

Predlagatelj izpostavlja odločbo št. U-I-54/07 z dne 20. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 89/07, in OdlUS XVI, 71), v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila ureditev pravnega sredstva revizije iz 22. člena takrat veljavnega Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/05 – uradno prečiščeno besedilo) v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Zakonodajalec je tudi pri urejanju navedenega pravnega sredstva najprej predvidel zgolj možnost sodne rehabilitacije zaradi krivičnih sodb jugoslovanskih sodišč na ozemlju Republike Slovenije. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 53/05 – v nadaljevanju ZPKri-D) je potem omogočil v korist slovenskih državljanov tudi revizijo sodb sodišč, ki so bila pristojna za ozemlja drugih republik nekdanje Jugoslavije. Vendar je pri tem, podobno kot v drugem odstavku 560. člena ZKP, dopustnost revizije omejil le na sodbe vojaških sodišč. Ustavno sodišče je presodilo, da je bila navedena ureditev v neskladju z Ustavo, ker iz zakonodajnega gradiva ni izhajal jasen in nedvoumen razlog, zakaj se je zakonodajalec ob razširitvi možnosti vložitve revizije omejil na sodbe vojaških sodišč. Tudi v postopku presoje skladnosti ureditve ZPKri-D z Ustavo se je skliceval samo na suverenost drugih republik, kar glede na to, da se sodbe jugoslovanskih sodišč v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe, ni stvarno utemeljen razlog za razlike v položaju obsojencev. Ustavno sodišče je zato delno razveljavilo 22. člen ZPKri in glede dopustnosti revizije izenačilo položaj obsojenih slovenskih državljanov pred vojaškimi in drugimi sodišči, enako odločitev pa bi moralo zato po stališču predlagatelja sprejeti glede pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 560. člena ZKP.

Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje o navedbah v zahtevi je podala Vlada. Vlada meni, da ima zakonodajalec na področju določanja izrednih pravnih sredstev polje proste presoje, (Glej opombo 3) v okviru katerega se je glede dopustnosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper tiste obsodilne sodbe, ki so jih slovenskim državljanom izrekla sodišča na območju drugih republik nekdanje Jugoslavije, razumno omejil na sodbe vojaških sodišč. Ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 33) Vlada meni, da so bili že temelji ureditve vojaških sodišč vsaj delno protiustavni. Vojaška sodišča pa so tudi kasneje glede na Ustavo iz leta 1974 samo formalno spadala v sistem rednih sodišč, saj so bili sodniki teh sodišč imenovani s strani vojaškega poveljnika, niso bili izvoljeni v skupščini, niso imeli trajnega mandata in jih je bilo mogoče razrešiti pod drugačnimi pogoji kot sodnike sodišč splošne pristojnosti, sodniško službo pa so urejali predpisi o službi v oboroženih silah. Hkrati je bilo za odločanje o izrednih pravnih sredstvih pristojno Vrhovno vojaško sodišče, in ne Zvezno sodišče. Če je za nekdanja republiška sodišča veljalo, da so bila vsaj formalno neodvisna, navedeno po mnenju Vlade ni moglo veljati za vojaška sodišča, ki so dejansko delovala kot sodišča s posebnim statusom v okviru nekdanje Jugoslovanske ljudske armade. Zato tudi položaj obsojencev ni bil enako urejen. Vlada se pri tem sklicuje na odločbo št. U-I-46/96, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je položaj oseb, ki so bile obsojene pred vojaškimi sodišči, delno sicer podoben položaju oseb, ki so bile obsojene ali kaznovane pred organi drugih republik nekdanje Jugoslavije, vendar razlikovanje med njimi utemeljuje dejstvo, da je sam obstoj vojaških sodišč v mirnem času nezdružljiv z Ustavo.

Vlada meni, da je po osamosvojitvi po eni strani prišlo do preloma z vojaškimi sodišči, ki so bila zvezna sodišča, po drugi strani pa je ostal sistem nekdanjih republiških sodišč do uzakonitve Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) v bistvenem nespremenjen. S 126. členom Ustave je prepovedano ustanavljanje vojaških sodišč v mirnem času, zato je zakonodajalec sistemsko logično dovolil vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne glede na območje vojaškega sodišča, saj bi obsojeni slovenski državljani sicer ostali brez pravnega sredstva. Poleg tega so po mnenju Vlade ostale države naslednice nekdanje Jugoslavije uredile pravna sredstva zoper sodbe nekdanjih republiških sodišč, ki so dostopna tudi slovenskim državljanom. Čeprav se navedene sodbe v Republiki Sloveniji ne štejejo za tuje sodbe, pa bi omogočanje njihovega izpodbijanja spodbujalo tako imenovani forum shopping, postopki z izrednimi pravnimi sredstvi zoper isto sodbo pa bi lahko v različnih državah privedli tudi do različnih izidov.Poseganja v suveren sodni sistem države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU), na primer Republike Hrvaške, po oceni Vlade ne dopušča tudi varovanje vrednote vladavine prava kot del skupnega pravnega reda EU.