TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbam obdolženega A. A., njegove zagovornice in njegovih zagovornikov se ugodi in sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Resnost grožnje je dejansko vprašanje, sodišče pa je dolžno o njem v sodbi navesti jasne razloge. Zlasti razloge o tem, zakaj in na osnovi česa ugotavlja, da je podana objektivna resnost grožnje, torej taka, da bi "slehernika", kot to v pritožbi navajajo zagovorniki, pripravila k delovanju v škodo lastnega ali tujega premoženja. Ni dovolj, da se oškodovanec počuti ogroženega z izsiljevanjem in v posledici povsem subjektivne presoje kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja, temveč mora biti grožnja po vsebini taka, da bi vsakogar prisilila v škodno premoženjsko ravnanje.

Državni tožilec in preiskovalni sodnik pa sta opravila presojo utemeljenosti predlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je razvidno iz obrazložitve odredb, v katerih sta navedla, da bo zaradi previdnosti osumljenih dokazovanje izredno težavno oziroma bo povezano z nesorazmernimi težavami tudi zaradi visoke protipravne premoženjske koristi ter možnosti, da bo nevarno tudi za življenje in telo, zbrati pa bo dokaze o načinu storitve kaznivega dejanja in morebitni vpletenosti ostalih pomagačev, o odkritju lokacije, kjer storilci skrivajo poslovno dokumentacijo, ki je predmet izsiljevanja in o tem, kdo je naročnik kaznivega dejanja ter dokumentirati kontakte med storilci in oškodovanci, kar vse bo brez izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov izredno težavno.

Pritožbena trditev, da navidezne izročitve denarja obdolžencu ni mogoče subsumirati pod določbo 155.a člena ZKP in da gre pri tem za tak poseg v pravico do zasebnosti obdolženca in zato za tak izjemen ukrep, da bi zanj tajni delavec policije potreboval posebno odredbo, ukrep pa bi moral biti strogo zakonsko reguliran, ni pravilna. Zagovornica ne pojasni, v katero z Ustavo zajamčeno osebno pravico ali temeljno svoboščino bi z navedenim ukrepom bilo poseženo, zato je taka njena trditev povsem pavšalna.

Po sodni praksi je tako delovanje brez posebne odredbe dopustno, ker bi policija smela uporabiti tako "past" že v okviru ukrepov, s katerimi odkriva kazniva dejanja in njihove storilce (prvi in drugi odstavek 148. člena ZKP). Razlaga pritožnice, da gre za zakonsko praznino, ki jo je treba razlagati v korist obdolženca, zato ni utemeljena.