TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede podlage zahtevka spremeni tako, da se glasi:

Tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 10.432,32 EUR (~ 2.500.000,00 SIT) skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2006 dalje do plačila po predpisani meri zamudnih obresti in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.„

je po temelju utemeljen.

II. Sodba sodišča prve stopnje se glede višine tožbenega zahtevka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Na novo zastekljeno avtobusno postajališče brez posebnih okvirjev in brez posebnih označb na steklu ni nekaj običajnega in pričakovanega, saj je splošno znano, da so gladke steklene površine (objekti) v vsakodnevnem življenju bodisi zasenčene bodisi šrafirane bodisi označene s posebnimi nalepkami (npr. ptiči, s čimer se še živali varuje pred slučajnimi trki v steklo). Za zasteklitev, ki ni takšna, je možno in celo verjetno, da se jo spregleda. Objektivno predvidljiva posledica opustitve toženke, da steklo ni bilo na nobenega izmed možnih načinov označeno, je bila torej verjetnost nastanka škode, omilitev tega povečanega rizika pa bi ob le malo večji skrbnosti toženka zlahka prevedla v lastne stroške. Ker toženka ni dokazala, da je ravnala tako, kot je treba, odgovarja tožniku, ki se je kot pešec zaletel v steklo, za škodo, ki jo je pri tem utrpel. Le tako lahko odškodninsko pravo opravi tudi svojo preventivno družbeno vlogo, ki je v spodbujanju udeležencev v razmerju k čim bolj skrbnem ravnanju.

Ni v skladu z namenom sistema dvostopenjskega sojenja in funkcijo pravice do pravnega sredstva, če bi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvič odmerilo šele sodišče druge stopnje.