TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se v izpodbijani pravnomočni sodbi razveljavita odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

V takšnem opisu kaznivega dejanja so v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Kp 30816/2012 z dne 14. 3. 2014 presodilo, da s tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov, ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitev materialnega zakona. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so z njim varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost. V sodbah I Kp 61453/2011 z dne 11. 12. 2015 in I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016 je Vrhovno sodišče presodilo, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni, do vsega, kar mu po zakonu pripada, torej plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in pravico do regresa. Pravica delavca je torej pravica do bruto plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja.

Iz delovnega razmerja, kot že rečeno, izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. Vendar plača delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da je socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovanec v njen poseg ne more privoliti. To pomeni, da tudi eventualni pristanek na tako imenovano neto plačo, odpoved regresa, ali celo odpoved plači, ne more razbremeniti delodajalca plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu.

V konkretnem primeru je sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, oziroma določitvi posebnega pogoja, upoštevalo vsoto vseh neplačanih obveznosti delodajalca, ki so v krivdoreku (ustrezno) navedene v bruto zneskih. Povedano drugače: sodišče je seštelo posamezne bruto zneske, ki izvirajo iz delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in jih delodajalec ni izplačal, pri tem pa ni ločilo med neto zneski, ki bi morali biti izplačani na račun delavca in zneski, ki gredo državi na račun plačila davkov in prispevkov iz delovnega razmerja. Slednji ne pripadajo delavcu, temveč državnemu proračunu oziroma državnim blagajnam. Zaradi navedenega je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je delavec obogaten za tisti del neizplačanih plač, oziroma drugih plačil iz delovnega razmerja, ki pripadajo državi oziroma pokojninski in invalidski ter zdravstveni blagajni.