TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

V sodni praksi in teoriji ni sporno, da gre pri sedem-dnevnem roku, kot ga določa ZUS-1 v petem odstavku 32. člena, za instrukcijski rok, ki sicer zavezuje sodišče k posebno hitremu postopanju, vendar pa ta rok nima za posledico prekluzije, saj zamuda tega roka ne prepreči, da določenega dejanja ni mogoče opraviti še tudi kasneje.

V pritožbi ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.

Po presoji Vrhovnega sodišča za osebo, za katero je z dokončno odločbo pristojnega organa ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje funkcije, ni mogoče z začasno odredbo (torej niti ne meritorno) za določen čas do pravnomočne odločbe o tem, ugotoviti, da začasno pa še izpolnjuje pogoje ter ji dovoliti opravljanje te funkcije in odložiti odvzem oziroma izbris.

Ker gre pri opravljanju funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja za pomembno in odgovorno funkcijo, dano (tudi) na podlagi javnega zaupanja, je že zakonodajalec predpisal, da je odločba o odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja dokončna, da torej zoper njo ni pritožbe, in da jo izda pristojni minister na predlog ali po uradni dolžnosti. Izdaja predlagane začasne odredbe bi zato pomenila tak poseg v javni interes, da bi morala tožeča stranka izkazati okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes.