TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo, ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na kateri ta dejstva temeljijo.

Zloraba pravice pomeni takšno izvrševanje pravice, ki je navzven skladno z zakonskim opisom pravice, navznoter, po svojem cilju, pa je nasprotno z njenim namenom, ki opredeljuje in usmerja izvrševanje pravice. V kazenskem postopku formula prepovedi zlorabe procesnih pravic zahteva, da v konkretnem procesnem dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen. Če ta konkretni namen procesnega jamstva nasprotuje njegovemu objektivnemu namenu, procesnemu jamstvu, ki je predmet zlorabe, odrečemo pravne posledice.

S tem, ko je obsojenec prostovoljno priznal krivdo, zavedajoč se posledic priznanja, je priznal tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti.

Na dlani je, da gre v obravnavanem primeru za očitno zlorabo procesnih pravic tudi na podlagi okoliščine, da si je obsojenec (v dogovoru z državnim tožilstvom) s priznanjem krivde vnaprej zagotovil nižjo izrečeno kazen, nato pa je sodbo sodišča prve stopnje v postopku s pritožbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijal v pritožbenem postopku (upoštevaje načelo prepovedi reformatio in peius), brez nevarnosti, da bi si kakorkoli poslabšal svoj položaj. Takšno, očitno fraudulozno ravnanje, ne more uživati pravnega varstva. Zato, upoštevaje konkretne okoliščine obravnavanega primera, pritožba zoper sodbo iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ne bi smela biti dovoljena, pritožbeno sodišče pa v tem delu ne bi smelo vsebinsko obravnavati.