TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sklep in sodbo se zavrne in se izpodbijana sodna odločba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 526,47 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Tožeča stranka je v tožbi postavila izpodbojni zahtevek in povračilni zahtevek na vračilo spornih vozil. Povračilnega zahtevka ni postavila šele z vlogo 5. 10. 2015, pač pa je takrat zahtevek (v posledici dejstva, da je iz odgovora na tožbo izvedela, da toženec dveh vozil naj ne bi imel več v lasti in posesti) oblikovala tako, da je za primer, da vračilo vozil ni več mogoče, zahtevala plačilo denarnega nadomestila. Te dopolnitve ni mogoče šteti kot uveljavljanje novega / dodatnega povračilnega zahtevka, pač pa gre za isti povračilni zahtevek v drugi obliki. S tem zahtevkom se dejanska in pravna podlaga zahtevka ni spreminjala. Tožnik ima do toženca le en povračilni (kondikcijski) zahtevek: tožeča stranka sme zahtevati le vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča.

Za vsebino povračilnega zahtevka je odločilno, ali toženec s predmetom izpolnitve razpolaga, tako da ga lahko vrne tožeči stranki. Šele v primeru, da vračilo vozil, ki jih je toženec v tej zadevi prejel z izpodbijanim pravnim dejanjem ni mogoče, sme tožnik zahtevati denarno nadomestilo. Če za okoliščino, da s predmetom izpolnitve ne razpolaga več stečajni dolžnik izve šele po vloženi tožbi, bi bilo pritožbeno stališče, da povračilnega zahtevka ne sme več preoblikovati, ker je rok iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP že potekel, prestrogo in preformalistično.