Odločba o ugotovitvi, da drugi stavek prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo

754. Odločba o ugotovitvi, da drugi stavek prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-85/15-13

Datum: 3. 3. 2016

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Celju, na seji 3. marca 2016

Drugi stavek prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) ni v neskladju z Ustavo.

Okrajno sodišče v Celju vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega stavka prvega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagatelj pojasnjuje, da je na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekinil postopek v pravdni zadevi, ker bi moral v njej uporabiti navedeno zakonsko določbo, za katero meni, da je v neskladju z Ustavo. Navaja, da pravilo, po katerem sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča, lahko v določenih primerih privede do tega, da stranka ne bo mogla nikoli več doseči sodne odločitve o svojih pravicah in obveznostih ali pa bo uveljavljanje njene pravice povezano z nesorazmernimi stroški. Drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP naj bi omejeval človekovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Predlagatelj meni, da so cilji izpodbijane ureditve, uvedene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D), predstavljeni protislovno, obenem pa nasprotujejo načeloma ekonomičnosti postopka ter koncentracije glavne obravnave. Zato naj bi sporni poseg v pravico do sodnega varstva ne zasledoval ustavno dopustnega cilja. Predlagatelj se sklicuje na pravno doktrino, ki naj bi bila naklonjena možnosti spremembe tožbe, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi. Po njegovem mnenju bi dovolitev spremembe tožbe nad zneskom 20.000 EUR in odstop takih zadev pristojnemu okrožnemu sodišču ugodno vplivala na hitrost reševanja zadev zaradi zaveze sodišč po hitrem in prednostnem reševanju starejših zadev. Po drugi strani naj bi izvajanje izpodbijane določbe pomenilo, da mora stranka vložiti novo tožbo, ki bi se reševala po vrstnem redu vloženih zadev, kar bi pripeljalo do časovnega zamika celovite odločitve o pravici stranke. Poleg tega, opozarja predlagatelj, je vložitev nove tožbe glede dela zahtevka nad 20.000 EUR izpostavljena nevarnosti ugovora zastaranja, ki bi povzročil, da stranka ne bi prišla do "dokončne odločitve o svoji pravici". Po oceni predlagatelja drugi stavek prvega odstavka 185. člena ZPP posega v prvi odstavek 23. člena Ustave tudi zato, ker strankam povzroča višje stroške postopkov, kar utegne nekaterim strankam preprečiti vložitev nove tožbe. Vlaganje novih tožb naj bi za seboj potegnilo dodatne stroške (sodne takse, nagrade odvetniku), ki naj bi presegali dodatne stroške, ki nastanejo v primeru zvišanja tožbenega zahtevka.

Državni zbor je odgovoril na zahtevo. Po njegovi presoji sprememba tožbe po naravi stvari ne more biti smotrna in je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ko bi prišlo zaradi spremembe tožbe do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Tedaj naj bi se postopek zavlekel že zaradi spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Državni zbor poudarja, da je smisel spremembe tožbe dosežen le tedaj, ko se postopek konča pred istim sodiščem. Dopuščanje sprememb tožbe, ki povzročijo spremembo stvarne pristojnosti, naj bi omogočilo zavlačevanje postopka, tudi z zlorabo procesnih pravic tožeče stranke. Državni zbor meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.