TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vtoževano plačilo nadur za zadnje vtoževano referenčno obdobje (od 1. 5. 2014 do 31. 8. 2014) zapadlo v plačilo ob izplačilu plače za september 2014, torej 5. 10. 2014, zato je zastaranje terjatve za zadnje referenčno obdobje začelo teči 6. 10. 2014 in se je 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1) iztekel 6. 10. 2019; za ostala vtoževana referenčna obdobja - od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2013 pa že prej. Ker je bila tožba vložena šele 26. 5. 2020 in na podlagi pravilne ugotovitve, da ni prišlo do pretrganja zastaranja niti do odpovedi zastaranju z učinkom pretrganja in je torej tožnikova terjatev zastarala, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

V skladu z določili 364. člena OZ je mogoče dolg pripoznati, s čimer se zastaranje pretrga, pri čemer pripoznava dolga, dana pred nastopom zastaranja, ni vezana na obličnost. Ko pa je terjatev že zastarana, pa nastopijo enaki učinki kot pretrganje zastaranja, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo dolga po 341. členu OZ.

Za presojo, da gre za pripoznavo dolga, bi moralo biti iz listine jasno, določno in nedvoumno razvidno, da v njej toženka kot dolžnica pripoznava svoj dolg do tožnika kot upnika iz naslova plačila za nadurno delo. Jasno in torej poimensko bi moral biti v izjavi zapisan tako tožnik (kot upnik) kot tudi točna višina dolga, ki se pripoznava. Pripoznava namreč velja le do višine izrecno pripoznanega dolga in se pretrga zastaranje le do te višine, v presežku (če ta obstaja) pa teče naprej, saj za presežek terjatev ni pripoznana.