TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji toženec plača pogodbeno dogovorjeno kazen zaradi nespoštovanja odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena pogodbena kazen, ampak pavšalna odškodnina. Iz četrtega odstavka člena XXI te pogodbe izhaja, da je v primeru nespoštovanja odpovednega roka iz prvega odstavka tega člena s strani delavca, brez soglasja delodajalca, delavec dolžan ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi plačati odškodnino za nastalo škodo zaradi nespoštovanja odpovednega roka, ki znaša 50,00 EUR za vsak dan predčasnega odhoda. Toženec je tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in tožena stranka mu je zaradi nespoštovanja odpovednega roka izdala bremepis za dolgovani znesek 750,00 EUR, kar predstavlja plačilo odškodnine za vsak dan predčasnega odhoda toženca, torej 15 dni. Na tej podlagi je sodišče pravilno zaključilo, da tako dogovorjena odškodnina predstavlja pavšalno odškodnino v smislu 180. člena ZDR-1 in ne pogodbene kazni po 247. členu OZ.

Po ZDR-1 (180. člen) se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo le, če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije, ki je prenehala veljati leta 2003 in je v času veljavnosti zavezovala tožečo stranko, v 33. členu določala pogoje, v katerih se lahko delavcu odmeri povračilo škode v pavšalnem znesku dveh plač. Vendar ta kolektivna pogodba v času podpisa pogodbe o zaposlitvi ni veljala. Prav tako pa tožnice ni zavezovala kakšna druga kolektivna pogodba. Tako stranki za določitev zneska pavšalne odškodnine v pogodbi o zaposlitvi nista imeli pravne podlage in je takšno določilo neveljavno.