TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prvega toženca zoper odstavek II prvostopenjske sodbe se delno ugodi in se odstavek II prvostopenjske sodbe spremeni tako, da:

se v solidarno plačilo naloženi znesek 377.076,98 EUR nadomesti z zneskom 125.692,11 EUR,

je druga toženka v 15 dneh sama dolžna plačati tožeči stranki 251.384,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2004 naprej do plačila.

V preostanku se pritožbi obeh tožencev zavrneta in se sodba v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu odstavka II potrdi.

II. Pritožbi prvega toženca in druge toženke zoper odstavek III prvostopenjske sodbe se ugodi in se odstavek III prvostopenjske sodbe spremeni tako, da se:

v solidarno plačilo naloženi znesek v višini 21.230,33 EUR nadomesti z zneskom 5.897,31 EUR,

drugi toženki naloži, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 11.558,73 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude naprej do plačila.

V preostanku se pritožbi obeh tožencev zavrneta in se sodba v izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu odstavka III potrdi.

III. Pritožbi prvega toženca C. C. zoper odstavek IV izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se tožeči stranki naloži, da C. C. povrne še pravdne stroške v višini 17.744,07 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude naprej do plačila.

IV. Pritožbi druge toženke E. E. zoper odstavek V izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se tožeči stranki naloži, da drugi toženki povrne še pravdne stroške v višini 3.266,55 v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude naprej do plačila.

V. Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu C. C. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 4.873,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

VI. Druga toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Dosedanja sodna praksa je odločitev o odgovornosti delavca večinoma opirala na odgovornost na temelju 131. člena OZ celo, če je delavec očitno kršil pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ustaljena sodna praksa v resnici kombinira 131. člen OZ z dodatno zahtevo po ravnanju s hudo malomarnostjo ali namenom iz prvega odstavka 70. člena ZTPDR ali ustrezne določbe ZDR ali ZDR-1. Za takšno kombinacijo ni nikakršnega pravnega temelja, saj se določba ZTPDR, ali pa ustrezna določba ZDR ali ZDR-1 nanaša na pogodbeno odgovornost, medtem ko se prvi odstavek 131. člena OZ nanaša na kršitev zunajpogodbenih dolžnosti. Poleg tega so 70. člen ZTPDR, 182. člen ZDR in 177. člen ZDR-1 same po sebi zadosten temelj za odločitev o odgovornosti. Potrebe po dopolnilni uporabi OZ v tem delu sploh ni. Morebitno oprtje odločitve pritožbenega sodišča na prvi odstavek 131. člena OZ bi tudi sicer v tej zadevi ne pripeljalo do kakšne drugačne odločitve, saj je tudi glede na obstoječo sodno prakso jasno, da za odgovornost delavca zadošča šele ravnanje vsaj s hudo malomarnostjo. Takšno pa je ravnanje prvega toženca vsekakor bilo.

Za solidarno odgovornost na temelju tretjega odstavka 186. člena OZ je potrebno le, da je vsako od neodvisnih ravnanj storjeno krivdno. Vsak od storilcev mora sicer ravnati tako, da prispeva k povzročitvi (iste) škode, zadošča pa medsebojno neodvisno delovanje (gl. tudi odločbo VS RS, opr. št. II Ips 181/2008, r. št. 10). Ni pa potrebna kakšna oblika skupnega načrta glede skupnega ravnanja ali krivde glede skupnega ravnanja, saj ta norma prav predpostavlja, da so povzročitelji delovali neodvisno drug od drugega.