Odločba o oceni ustavnosti 205. in 206. člena poslovnika Državnega zbora

4527. Odločba o oceni ustavnosti 205. in 206. člena poslovnika Državnega zbora

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, na seji dne 21. oktobra 1999

Člena 205 in 206 poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93, 80/94, 28/96 in 26/97) nista v neskladju z ustavo.

Ni v neskladju z ustavo, da poslovnik Državnega zbora ne daje Državnemu svetu pravice vlagati amandmajev k zakonskim predlogom, ki jih ni vložil Državni svet sam.

V neskladju z ustavo je, da poslovnik Državnega zbora v primeru izredne seje ter hitrega in skrajšanega zakonodajnega postopka ne določa minimalnega roka, v katerem lahko Državni svet poda svoje mnenje o obravnavani zadevi in pred iztekom katerega Državni zbor ne sme sprejeti dokončne odločitve o obravnavani zadevi.

Državni zbor mora neskladje z ustavo iz tretje točke izreka odpraviti najkasneje v enem letu od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Državni svet (v nadaljevanju: predlagatelj) izpodbija določbe poslovnika Državnega zbora (v nadaljevanju: poslovnik), ki urejajo odločanje Državnega zbora po vložitvi zahteve Državnega sveta, naj Državni zbor ponovno odloča o že sprejetem zakonu (205. in 206. člen), vlaganje amandmajev k zakonskim predlogom (prvi odstavek 190. člena, prvi odstavek 197. člena in drugi odstavek 204. člena), izredne seje ter hitri in skrajšani postopek (54. člen in členi 201 do 204a).

Predlagatelj v zahtevi opisuje položaj Državnega sveta v ustavnem sistemu. Navaja, da ima Državni svet položaj nepopolnega drugega doma parlamenta. Smisel obstoja Državnega sveta je, navaja predlagatelj, v uveljavljanju interesov petih interesnih skupin v parlamentarnem sistemu. Državni svet sestavljajo zastopniki socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov, ki so razdeljeni v pet interesnih skupin. “Ustava daje težišče predvsem na udeležbo Državnega sveta v zakonodajnem postopku, saj mu v tem okviru daje tri pomembne pristojnosti: zakonodajno iniciativo, odložni veto in zahtevo za razpis referenduma,“ navaja predlagatelj.

Predlagatelj zatrjuje, da poslovnik ne upošteva avtonomnega statusa Državnega sveta. Meni, da poslovnik ne zagotavlja izvedbe ustavne določbe o ponovnem odločanju Državnega zbora o zakonu, na katerega je Državni svet dal t.i. “odložni veto“ (zahtevo za ponovno odločanje o zakonu). Poslovnik govori samo o ponovnem glasovanju Državnega zbora in ne o odločanju. Predlagatelj meni, da ponovno odločanje predpostavlja tudi ponovno razpravo o zakonu, na katerega je vložen odložni veto, poslovnik pa je ponovno odločanje omejil na ponovno glasovanje. Predlagatelj opozarja, da bi s ponovno razpravo o zakonu Državni zbor lahko dosegel pomembno izboljšanje in hkrati racionalizacijo zakonodajnega postopka. “Gre za to, da bi dopolnil poslovnik tako, da bi omogočil spremembo zakona z amandmaji v tistem delu, ki ga je osporaval Državni svet, seveda če bi na podlagi izvedene obravnave sprejel argumente Državnega sveta“. Državni zbor po veljavnem poslovniku nima možnosti, da bi spremenil ali dopolnil le tisti del zakona, s katerim se Državni svet ni strinjal, temveč lahko le zavrne zakon v celoti. Predlagatelj navaja primer zakona o visokem šolstvu, kjer je bil za Državni svet sporen en sam člen zakona, Državni zbor pa je zavrnil odložni veto z argumentacijo, da je “zaradi enega člena škoda zrušiti cel zakon“. Omenja še, da sporni 60. člen zakona o visokem šolstvu kasneje ustavno sodišče razveljavi.

Predlagatelj meni, da je 206. člen poslovnika iz navedenih razlogov v neskladju s tretjo alineo prvega odstavka 97. člena ustave.

V neskladju z ustavo naj bi bil tudi 205. člen poslovnika, ki določa, da pred ponovnim odločanjem o zakonu, na katerega je dal Državni svet odložni veto, predsednik Državnega zbora pošlje zahtevo Državnega sveta za ponovno odločanje matičnemu delovnemu telesu. V tem členu (niti v kakšnem drugem členu) ni predvideno, da matično delovno telo Državnega zbora pritegne k sodelovanju delovno telo Državnega sveta. Prav tako ni za sejo Državnega zbora določen minimalni rok, v katerem je treba pred sejo Državnega zbora povabiti predstavnika Državnega sveta, da bi na seji obrazložil stališče Državnega sveta. Predlagatelj navaja, da v postopku odločanja Državnega zbora po odložnem vetu niso zavarovane pravice Državnega sveta. Predlagatelj navaja primer postopka odločanja Državnega zbora po odložnem vetu na zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ko Državnemu svetu ni bila dana možnost, da se pripravi na predstavitev vsebine odložnega veta na seji matičnega delovnega telesa Državnega zbora in na seji Državnega zbora.

Predlagatelj navaja, da se zaradi protiustavnih in pomanjkljivih določb poslovnika postopek ponovnega odločanja Državnega zbora po odložnem vetu Državnega sveta lahko sprevrže v čisti formalizem. Navaja, da je Državni svet predlagal Državnemu zboru ustrezne spremembe in dopolnitve poslovnika, vendar je Komisija Državnega zbora za poslovnik predloge zavrnila.

Prvi odstavek 190. člena, prvi odstavek 197. člena in drugi odstavek 204. člena poslovnika so po mnenju predlagatelja v neskladju z ustavno določbo, ki daje Državnemu svetu pristojnost predlagati zakone (prva alinea prvega odstavka 97. člena ustave). Navedene določbe namreč določajo, kdo lahko vlaga amandmaje na predloge zakonov; Državni svet med vlagatelji amandmajev ni omenjen. Po mnenju predlagatelja je v pravici predlagati zakone a maiori ad minus vsebovana tudi pravica predlagati amandmaje. Pomanjkljivost poslovnika bistveno okrni ustavno dolžnost Državnega sveta, da uveljavlja interese petih interesnih skupin. Ti interesi se največkrat neposredno kažejo v zakonih.

Predlagatelj izpodbija tudi 54. člen poslovnika, ki omogoča sklic izredne seje Državnega zbora v roku, ki je krajši od sedem dni, in to brez dnevnega reda in gradiva. Izpodbija tudi člene 201 do 204a, ki urejajo hitri in skrajšani postopek za sprejem zakona; v navedenih členih je predvideno, da Državni zbor združi vse tri obravnave predloga zakona na isti seji. Predlagatelj meni, da v teh določbah ni upoštevana ustavna vloga Državnega sveta, ker niso določeni roki in obveznost Državnega zbora za sodelovanje z Državnim svetom. Državni svet v takih primerih nima časa za oblikovanje stališča k zakonskemu predlogu. Državni svet je tako prikrajšan za eno od svojih z ustavo določenih pristojnosti dajanje mnenj Državnemu zboru o vseh zadevah iz njegove pristojnosti (druga alinea prvega odstavka 97. člena ustave).

Predlagatelj opozarja tudi na razliko med Državnim svetom in Državnim zborom z vidika načina opravljanja funkcije; poslanci opravljajo svojo funkcijo poklicno, člani Državnega sveta pa nepoklicno. Državni svet “ni v stanju ustrezno in odgovorno reagirati na seje Državnega zbora oziroma njegovih delovnih teles, ki so sklicane čez noč oziroma v nekaj urah“.

Predlagatelj v sklepu zahteve povzema, da izpodbijane določbe poslovnika neposredno onemogočajo uresničevanje ustavnih pristojnosti Državnega sveta in posredno onemogočajo uveljavljanje njegovega ustavnega položaja.

Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve je v odgovoru na zahtevo navedel, da je Komisija Državnega zbora za poslovnik obravnavala zahtevo Državnega sveta in predlagala Državnemu zboru, da začne postopek za spremembo podpoglavja 2) zakonodajni postopek, točka f), členi 205 do 207 poslovnika. Hkrati pa je ocenila, da so navedbe Državnega sveta o protiustavnosti določb poslovnika, ki Državnemu svetu ne omogočajo vlaganja amandmajev, neutemeljene.

Komisija za poslovnik Državnega zbora novega sklica je na prvi redni seji dne 18. 2. 1997 zavzela stališče, da ni podlage za spremembo veljavnega načina ponovnega odločanja o zakonu, na katerega je dal Državni svet odložni veto. Komisija je menila, da so izpodbijane določbe poslovnika v skladu z ustavo.