TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča
Sodba II Ips 20/94 - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - razlaga pogodb - nejasna določila v posebnih primerih - dopolnilno pravilo - pravila vračanja - uporaba s...
Neutemeljena je tudi revizijska graja tistega dela odločitev nižjih sodišč, v katerem so bili zavrnjeni zahtevki iz nasprotne tožbe. Adaptacije, ki jih je izvedel v poslovnem prostoru toženec, so bile pogodbeno dogovorjene. Z njimi je tedaj toženec le izpolnil del obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo z dne 23.11.1990. Pravdni stranki sta svoje obligacijsko razmerje oblikovali svobodno (10. člen ZOR) in v njem jasno opredelili svoje pravice in obveznosti. Toženec se zato sedaj neutemeljeno sklicuje na načelo enake vrednosti dajatev, ki naj bi bilo po njegovem mnenju ob sklenitvi pogodbe kršeno, pravno zmotno pa tudi zatrjuje, da je zaradi izpolnitve s pogodbo prevzetih obveznosti (adaptacij poslovnega prostora) pridobil na tem poslovnem prostoru solastninsko pravico na podlagi zakona samega (23. člen ZTLR). Enako velja tudi za pravno zmotna revizijska zatrjevanja, da bi moralo sodišče toženi stranki na podlagi 217. člena ZOR, ki ureja pravna razmerja v primerih uporabe tuje stvari, ali pa vsaj ob upoštevanju splošnih določb o verzijskih zahtevkih, prisoditi vsaj denarno vrednost opravljenih adaptacij. Tudi sicer le pavšalno revizijsko zatrjevanje o obstoju zmote in prisile ni utemeljeno. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je toženec brez vsake sile ali kakšnega drugega vpliva podpisal pogodbo, pred podpisom jo je prečital, prejel jo je petnajst dni pred podpisom, tako da je imel precej časa za temeljito pretehtanje vseh pogodbenih pogojev, v vsem času od prejema pogodbe pa do njenega podpisa pa ni nanj izvajal nihče nobenih pritiskov ali mu dajal kakšnih drugih vzpodbud, ki bi ga pripravile k podpisu pogodbe.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.